Slavko Pengov

Slavko Pengov, slovenski slikar, * 24. junij 1908, Ljubljana, † 6. januar 1966, Ljubljana.

Slavko Pengov
Rojstvo	24. junij 1908({{padleft:1908|4|0}}-{{padleft:6|2|0}}-{{padleft:24|2|0}})[1][2] Ljubljana
Smrt	6. januar 1966({{padleft:1966|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:6|2|0}})[1] (57 let) Ljubljana
Državljanstvo	SFRJ  Kraljevina Jugoslavija  SHS  Cislajtanija
Poklic	pisatelj, slikar, ilustrator

Delal je v različnih tehnikah. Njegova dela so bila vseskozi realistična, s pretehtanmi kompozicijmi in plastično modelacijo predmetov in figur. Zgodnja dela, večinoma tihožitja in portrete je Pengov ustvaril v olju, ukvarjal se je z ilustracijo, poznan pa je predvsem kot slikar z najobsežnejšim opusom monumentalnega stenskega slikarstva 20. stoletja na Slovenskem, v tehnikah freska, mozaik in sgraffito je poslikal številne cerkve in profana poslopja.

Freske v cerkvi sv. Martina na Bledu

Med njegova najpomembnejša dela sodijo freske v župni cerkvi na Bledu 1932-1937, freske na stavbi mizarskih delavnic na Žalah v Ljubljani, mozaiki v vladni vili na Bledu 1947, freske v palači CK v Beogradu 1948, freske v prostorih FNT v Ljubljani 1950 in freske v palači Skupščine RS 1958.

Študij in poučevanje

Med 1926 in 1929 študiral na Akademiji za likovno umetnost v Zagrebu, med 1929 in 1931 pa študij nadaljeval na Akademiji na Dunaju. Od 1945 je bil profesor na Akademiji za upodabljajočo umetnost v Ljubljani.

Sorodniki

Njegov vnuk, rojen po umetnikovi smrti, je slovenski politik in nekdanji zunanji minister Anže Logar.^[3]

Nagrade

1951 je prejel Levstikovo, 1959 pa za poslikavo Skupščine še Prešernovo nagrado.

Glej tudi

• Oče naš : Oče naš na freskah Slavka Pengova, Cerkev Sv. Martina na Bledu.