Socialna zvrst jezika

Socialne zvrsti jezika so pojavne jezikovne različice na podlagi upoštevanja družbene in družabne vloge, ki jo določena različica ima. Glede na to lahko slovenski jezik najširše razdelimo v dve socialni zvrsti, knjižno in neknjižno. Knjižni jezik je en sam, enak za vse Slovence, neknjižnih pa je več (na primer narečja, pogovorni jeziki)^[1]

Slovenski pravopis navaja naslednje socialne zvrsti slovenskega jezika:^[2]

• knjižni (standardni) jezik
  • knjižni zborni jezik
  • knjižni pogovorni jezik
• pogovorni jezik
• pokrajinske narečne skupine, narečja in mestne govorice
• interesne govorice (sleng, žargon in latovščina)

Knjižni jezik

Knjižni jezik je najvišja in najbolj uzaveščena zvrst slovenskega jezika. Ima narodnozdruževalno in narodnopredstavno vlogo, saj ga gojimo kot vsenarodno sredstvo sporočanja.^[2] Za knjižni jezik je značilno, da se počasneje spreminja od neknjižnih oblik jezika.^[3]

Najbolj enotna in s pravili določena socialna ali družbena podzvrst knjižnega jezika je zborni jezik, ki ga govorimo pri skrbno pripravljenih nastopih, zlasti pa ga beremo in skoraj edinega pišemo.^[4]

Knjižno pogovorno zvrst uporabljamo za tvorjenje besedila v navzočnosti naslovnika, npr. na predavanjih in konferencah v manjšem krogu, pri uradovanju s strankami, na sestankih, lahko tudi v zasebnih pogovorih. V te zvrsti so načeloma samo žive prvine jezika, pogosteje srečujemo prvine pogovornega jezika. Od zbornega jezika se razlikuje v:^[2]

• glasovju (zlasti se izpuščajo nekateri nenaglašeni samoglasniki, na primer končni -i v nedoločnikih – delat namesto delati; lj se v nekaterih besedah izgovori kot l – kluč namesto zborno ključ),
• naglaševanju
• oblikah (npr. jejo namesto jedo)
• skladnji (preprostejša zgradba stavkov, npr. uporaba brezvezja) in
• besedju (uporaba pogovornih besed, npr. ja namesto da, adijo namesto na svidenje).