Takahe
From Wikipedia, the free encyclopedia
Remove ads
Južnootoški takahē (znanstveno ime Porphyrio hochstetteri) je neleteča ptica in je avtohtona na Novi Zelandiji. Je največji živeči predstavnik družine tukalic. Pogosto je znan pod krajšim imenom takahē, ki si ga deli z nedavno izumrlim severnootoškim takahējem (P. mantelli).
Takahēje so obsežno lovili tako zgodnji evropski naseljenci kot tudi Maori, vendar so jih Evropejci poimenovali in opisali šele leta 1847, in to le iz fosilnih kosti, ki so jih našli na Južnem otoku.[3][4] Leta 1850 so ujeli živo ptico, v 19. stoletju pa so zbrali še tri osbke. Po tem, ko so leta 1898 ujeli še eno ptico in nato niso našli nobene več, so vrsto razglasili za domnevno izumrlo. Petdeset let pozneje pa je Geoffrey Orbell po skrbno načrtovanem iskanju leta 1948 znova odkril južnega takahēja na Južnem otoku v izolirani dolini v gorovju Murchison. Danes za vrsto skrbi Oddelek za varstvo narave Nove Zelandije, katerega "Program za ohranjanje takahēja" vzdržuje populacije na več obalnih otokih in v dolini Takahē. Takaheja so ponovno naselili na številna območja po državi. Čeprav je takahē z Južnega otoka še vedno ogrožena vrsta, je bil njihov status v okviru novozelandskega sistema razvrščanja ogroženih vrsta leta 2016 znižan iz nacionalno kritične na nacionalno ranljivo.[2] Leta 2023 je populacija štela približno 500 osebkov in narašča za 8 odstotkov na leto.[5]
Remove ads
Znanstveni opis in poimenovanje
.png)
Anatomu Richardu Ownu so leta 1847 poslali fosilne ptičje kosti, najdene v južnem Taranakiju na Severnem otoku, ki jih je zbral Walter Mantell. Leta 1848 je za te ostanke oblikoval rod Notornis (»južna ptica«) in novo vrsto poimenoval Notornis mantelli.[6] Zahodna znanost je tedaj domnevala, da gre za še eno izumrlo vrsto, podobno moi.
Dve leti pozneje je skupina lovcev na tjulnje v zalivu Tamatea / Dusky Sound v Fiordlandu naletela na veliko ptico, ki so jo zasledovali s svojimi psi. »Tekla je z veliko hitrostjo in ko so jo ujeli, je glasno kričala se silovito borila in upirala; na krovu škune so jo ohranili pri življenju tri ali štiri dni, nato pa ubili, spekli in pojedli člani posadke, pri čemer je vsak zaužil poslastico in jo razglasili za okusno«.[7] Walter Mantell je slučajno srečal lovce in od njih pridobil ptičjo kožo. Poslal jo je svojemu očetu, paleontologu Gideonu Mantellu, ki je ugotovil, da gre za Notornisa, živo ptico, do tedaj znano le po fosilnih kosteh, in jo leta 1850 predstavil na srečanju Zoološkega društva v Londonu.[7] Drugi primerek je bil Gideonu Mantellu poslan leta 1851,potem ko so ga na Secretary Islandu v Fiordlandu ujeli Maori. (Takahē je bil Maorom dobro znan, saj so prepotovali velike razdalje, da bi jih lovili. Ime ptice izhaja iz maorskega glagola takahi, kar pomeni 'teptati' ali 'stopati'.[8]
Evropejci so v 19. stoletju zbrali samo še dva takahēja z Južnega otoka. Enega je leta 1879 ujel pes na vzhodni strani jezera Te Anau. Kupil ga je današnji Državni zoološki muzej v Dresdnu za 105 funtov, vendar je bil uničen med bombardiranjem Dresdna v drugi svetovni vojni.[8] Drugi takahē je bil ujet 7. avgusta 1898, prav tako s pomočjo psa na obali jezera Te Anau; pes z imenom »Rough« je bil v lasti pastirja Jacka Rossa. Ross je poskušal oživiti samico takahē, vendar je poginila, nato pa jo je izročil kustosu Williamu Benhamu v Muzeju Otago.[9][10] V odličnem stanju je primerek kupila novozelandska vlada za 250 funtov in ga postavila na ogled; dolga leta je bil to edini nagačeni primerek v Novi Zelandiji ter edini razstavljen takahē na svetu.[8]
Po letu 1898 so lovci in naseljenci še naprej poročali o opažanjih velikih modro-zelenih ptic, ki so jih opisovali kot »veliki pukakiji« (pūkeko; Porphyrio melanotus); ena skupina je zasledovala ptico »velikosti gosi, z modrozelenim perjem in hitrostjo dirkalnega konja«, vendar je niso ujeli.[11] Nobeno od teh opažanj ni bilo potrjeno, zbrani pa so bili le fosilni ostanki.[12] Takahē je veljal za izumrlega.[8]
Remove ads
Taksonomija in sistematika
Tretji zbrani takahē je bil poslan v Königlich Zoologisches und Anthropologisch-Ethnographisches Museum v Dresdnu, kjer je direktor Adolf Bernhard Meyer pregledal okostje[13] med pripravo svoje klasifikacije muzejskih ptic, Abbildungen von Vogelskeletten (1879–1895). Sklenil je, da so razlike v okostju med ptico iz Fiordlanda in Ownovim primerkom s Severnega otoka dovolj velike, da predstavljajo ločeno vrsto, ki jo je poimenoval Notornis hochstetteri, po avstrijskem geologu Ferdinandu von Hochstetterju.[14]V drugi polovici 20. stoletja sta bili obe vrsti rodu Notornis postopoma razvrščeni kot podvrsti: Notornis mantelli mantelli na Severnem otoku in Notornis mantelli hochstetteri na Južnem. Nato sta bili vključeni v isti rod kot sorodna pūkeko (Porphyrio porphyrio) in sicer kot podvrsti vrste Porphyrio mantelli.[15] Pūkeki so, glede na fosilne dokaze, na Novo Zelandijo prispeli šele pred nekaj sto leti iz Avstralije, potem ko so se na otokih prvič naselili Polinezijci.[15]
Morfološka in genetska raziskava živih in izumrlih vrst rodu Porphyrio je pokazala, da sta severnootoški in južnootoški takahē, kot je prvotno predlagal Meyer, ločeni vrsti.[16] Severnja vrsta (P. mantelli, kot jo je opisal Owen) je bila Maorom znana kot mōho; danes je izumrla in poznana le po okostjih ter enem morebitnem primerku. Mōho je bil višji in bolj vitke postave kot takahē ter ima skupnega prednika z živečimi pūkeko.[15] Čeprav je bilo v preteklosti predlagano, da obe vrsti takahē nista sorodni, je genetska analiza, objavljena leta 2024, pokazala, da sta si najbližji sorodnici in najverjetneje izvirata iz enega samega prednika, ki je koloniziral Novo Zelandijo. Do razcepa med vrstama naj bi prišlo pred približno 4 do 1,5 milijona let.[17]
| Porphyrio |
| ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Remove ads
Ponovno odkritje
Živeče takahēje na Južnem otoku je ponovno odkrila v ekspediciji, ki jo je 20. novembra 1948 v gorovju Murchison blizu [[jezera Te Anau vodil zdravnik iz Invercargilla Geoffrey Orbell.[18] Ekspedicija se je začela, ko so ob jezeru Te Anau našli stopinje neznane ptice. Ujeli so dva takahēja, vendar so ju po fotografiranju ponovno izpustili v naravo.[19][18]
Opis
Takahē z Južnega otoka je največji še živeči član družine Rallidae (tukalice). Njegova povprečna dolžina znaša 63 cm, povprečna teža pa približno 2,7 kg pri samcih in 2,3 kg pri samicah, v razponu od 1,8–4,2 kg. Življenjska doba takahēja v naravi lahko doseže do 18 let, v zatočiščih pa do 22 let.[20] Njegova stojna višina znaša približno 50 cm.[21] Je čokata, močna ptica s kratkimi, močnimi nogami in ogromnim kljunom, ki lahko zada boleč ugriz. Čeprav je ptica, ki ne leti, takahē včasih uporablja zakrnele peruti za pomoč pri plezanju po pobočjih.[21]
Takahēji na Južnem otoku imajo perje, kljune in noge značilne za barve tukalic. Perje odraslih je svilnato, prelivajoče se in večinoma temno modro ali mornarsko modro na glavi, vratu in spodnji strani, pavje modro na krilih. Hrbet in notranja krila so modrozelena, pri repu, ki je spodaj bel, postanejo olivno zelena.[21] Takaheji imajo svetlo škrlaten ščitek kljuna in »karminaste kljune, marmorirane z odtenki rdeče«. Njihove škrlatne noge je eden od zgodnjih ponovnih odkriteljev opisal kot »rakovo rdeče«.[22]
Spola sta podobna; samice so nekoliko manjše in lahko med gnezdenjem pokažejo obrabljeno repno perje.[22] Piščanci so ob izvalitvi pokriti s črnim puhom in imajo zelo velike rjave noge s temno belim kljunom na konici.[22] Nedorasli takahe so manj žive barve kot odrasli, kljun pa je temen in sčasoma, ko odrastejo, postane rdeč.
Takahēji z Južnega otoka so glasni. Opozorilni klic womph ni usmerjen v določeno smer; raziskovalci, ki so jih ponovno odkrili, so ga opisali kot, da jim nekdo »žvižga skozi tulec kalibra .303«,[22] in glasen klic clowp. Njihov kontaktni klic se zlahka zamenja s klicem weke (Gallirallus australis), a je običajno bolj resonančen in globlji.[23]
Remove ads
Vedenje in ekologija
Takahē z Južnega otoka je sedeča in neleteča ptica, ki jo danes najdemo v habitatih visokogorskih travišč. Je teritorialen in ostaja na travnikih vse do prvega snega, ko se spusti v gozd ali grmičevje. Prehranjuje se s travo, poganjki in žuželkami, predvsem pa z listi Chionochloa in drugih visokogorskih vrst trav.[24] Pogosto ga je lahko opaziti, kako trga steblo snežne trave (Danthonia flavescens), ga vzame v en krempelj in poje le mehkejši spodnji del, kar je videti kot njegova najljubša hrana, medtem ko preostanek zavrže.
V zavetišču Zealandia so ga posneli med hranjenjem z mladičem rajske race (Tadorna variegata). Čeprav je bilo to vedenje prej neznano, se sorodni avstralski pūkeko prav tako občasno prehranjuje z jajci in mladiči drugih ptic.[25]
Vzreja
Takahē z Južnega otoka je monogamen, saj pari ostanejo skupaj od 12 let do verjetno vse življenje. Gnezdo gradi v grmovju ali pod grmičevjem ter izleže eno do tri svetlo rjava jajca. Stopnja preživetja piščancev je med 25 % in 80 %, odvisno od lokacije.[26]
Remove ads
Razširjenost in življenjski prostor
Najljubši življenjski prostor takaheja so visokogorski travniki.[27] Vrsta je še vedno prisotna na območju, kjer je bila ponovno odkrita v gorah Murchison. Majhne skupine so bile uspešno preseljene na pet priobalnih otokov brez plenilcev, Tiritiri Matangi, Kapiti, Maud, Mana in Motutapu, kjer si jih lahko ogleda javnost. Poleg tega si je mogoče takahēje v ujetništvu ogledati v nacionalnih centrih za divje živali Te Anau in Pukaha/Mount Bruce. Junija 2006 je bil par takahē preseljen v projekt obnove Maungatautarija. Septembra 2010 je bil par takahē (Hamilton in Guy) izpuščen v Willowbank Wildlife Reserve – prva ustanova zunaj Oddelka za varstvo narave, ki ima to vrsto. Januarja 2011 sta bila izpuščena dva takahēja v Zealandii v Wellingtonu, sredi leta 2015 pa še dva na otok Rotoroa v zalivu Hauraki. Prišlo je tudi do selitev na polotok Tawharanui. Leta 2014 sta bila dva para izpuščena v "Wairakei golf and sanctuary", zasebno ograjeno zatočišče v Wairakeiju severno od Taupa, prvi piščanec se je tam zvalil novembra 2015. Oktobra 2017 je bilo zabeleženih 347 takahējev, kar je za 41 več kot leta 2016.[28] Ekozavetišče Orokonui je dom enega samega gnezdečega para, Quammen in Paku. Par je leta 2018 uspešno vzredil dva piščanca, ki sta poginila zaradi izpostavljenosti po močnem deževju novembra 2018.[29] Smrti so povzročile nekaj polemikglede politike zavetišča o „neposrednem vmešavanju“.[30]
Leta 2018 je bilo osemnajst takahējev z Južnega otoka ponovno naseljenih v narodni park Kahurangi, 100 let po njihovem lokalnem izumrtju.[31]
Po tem izpustu leta 2018 se je leta 2023 zgodila druga ponovna naselitev na Te Wai Pounamu, ko so izpustili osemnajst takahējev v Zgornji dolini Whakatipu Waimaori na posestvu Greenstone Station, ki je v lasti Ngāi Tahu.[32] Oktobra istega leta, so izpustili na to območje dodatnih šest takahējev.[33]
Remove ads
Stanje in ohranjenost
K skorajšnjemu izumrtju nekdaj razširjenega južnootoškega takahē je prišlo zaradi številnih dejavnikov: prekomerni lov, izguba življenjskega prostora in vnesenih plenilcev. Uvedba navadnega jelena (Cervus elaphus) predstavlja močno konkurenco za hrano, velike podlasice (Mustela erminea) pa so njihovi plenilci. Širjenje gozdov v postglacialnem pleistocenu-holocenu je prispevalo k zmanjšanju habitata. Ker je vrsta dolgoživa ("K-Selected"), se razmnožuje počasi, potrebuje več let, da doseže spolno zrelost in ima velik obseg. Hkrati je imel nekoč zelo velik življenjski prostor, ki pa se je v nekaj generacijah zelo hitro zmanjšal, zaradi tega se preostale ptice parijo med seboj ("depresija zaradi inbridinga").[34] Prizadevanja za obnovo ovira predvsem nizka plodnost preostalih ptic. Za ohranitev čim večje genetske raznolikosti so uporabili genetske analize za izbiro živali za vzrejo v ujetništvu.[35]
Remove ads
Sklici
Zunanje povezave
Wikiwand - on
Seamless Wikipedia browsing. On steroids.
Remove ads