Timuridi

Timuridi (perzijsko تیموریان‎‎), ki so sami sebe imenovali Gurkani (perzijsko گورکانیان‎‎, Gūrkāniyān), so bili sunitska muslimanska^[1] dinastija ali klan turško-mongolskega porekla.^[2][3][4][5] Timuridi so bili potomci ustanovitelja dinastije, emirja Timurlenka.

Beseda Gurkani izhaja iz besede gurkan, iranizirane različice mongolske besede kuraga, ki pomeni zet,^[6] ker so bili Timuridi priženjeni v Džingiskanovo rodbino.^[7] Na Timuride je imela močan vpliv perzijska kultura.^[2][8] Ustanovili so dva velika imperija: Timuridsko cesarstvo (1370-1507) s središčem v Perziji in Centralni Aziji in Mogulsko cesarstvo (1526-1857) na Indijskem podkontinentu.

Izvor

Timuridska dinastija je izvirala iz ostankov mongolskega plemena Barlas, ki je služilo v vojski Džingiskana, ustanovitelja Mongolskega imperija.^[2][9][10] Po mongolski osvojitvi Centralne Azije so se Barlasi naselili v sedanjem južnem Kazahstanu od Šimkenta do Taraza in Alma Ate, ki je v svojem času postal znan kot Mogulistan – dežela Mongolov. V novi domovini so se v veliki meri pomešali z lokalnimi turškimi in turško govorečimi prebivalci, tako da so bili v Timurlenkovem času tako po jeziku kot po navadah popolnoma poturčeni.

Ko so za svojo vero privzeli islam, so se Turki in Mongoli v Centralni Aziji navzeli perzijske književnosti in visoke kulture,^[11] ki je v Centralni Aziji prevladovala od začetka islamskega vpliva. Perzijska književnost je bila eno od orodij za asimilacijo timuridske elite v perzijsko-islamsko dvorno kulturo.^[12]

Vladarji Timuridske dinastije

Timuridsko cesarstvo

Uradni naziv	Lastno ime	Vladanje
Timur je vladal v Čagatajskem kanatu skupaj s Sujurgtamiš Kanom kot uradnim vladarjem in njegovim naslednikom Sultan Mahmud Kanom in privzel muslimanski arabski vladarski naslov emir. Kanat je s tem v bistvu prenehal obstajati in se pretvoril v Timuridsko cesarstvo.
Emir امیر‎ Timurlenk تیمور لنگ‎	Timur Beg Gurkani تیمور بیگ گورکانی‎	1370 – 1405
Emir امیر‎	Pir Mohamed Bin Džahangir Mirza پیر محمد بن جہانگیر میرزا ‎	1405–1407
Emir امیر‎	Halil Sultan Bin Miran Šah خلیل سلطان بن میران شاہ‎	1405–1409
Emir امیر‎	Šahruh Mirza شاھرخ میرزا ‎	1405–1447
Emir امیر‎ Ulug Beg الغ بیگ‎	Mirza Mohamed Taragaj میرزا محمد طارق ‎	1447–1449
Delitev Timuridskega cesarstva

• Zelena barva označuje vladarje izvirnega Timuridskega cesarstva.

Transoksanija	Horasan/Herat/Fars/Irak Adžam
Abdel Latif Mirza میرزا عبداللطیف ‎ Padarkuš (Očetov Morilec ) 1449 – 1450	Ala Ud Daulah Mirza Bin Bajsongor علاء الدولہ میرزا بن بایسنقر‎ ? Mirza Abul Kasim Babur Bin Bajsongor میرزا ابوالقاسم بابر بن بایسنقر‎ 1449–1457 Sultan Mohamed Bin Bajsongor سلطان محمد ابن بایسنقر ‎ 1447–1451
Abdalah Mirza میرزا عبد اللہ‎ 1450 – 1451	Mirza Abul Kasim Babur bin Bajsongor میرزا ابوالقاسم بابر بن بایسنقر‎ 1451–1457
	Mirza Šah Mahmud میرزا شاہ محمود‎ 1457
	Ibrahim Mirza Bin Alaud Daulah ابراھیم میرزا‎ 1457–1459
Abu Said Mirza ابو سعید میرزا‎ (Čeprav je Abu Said Mirza s pomočjo uzbeškega poglavarja Abulhajr Kana ponovno združil večino timuridskega ozemlja v Centralni Aziji, je pristal, da bo Iran delil s turkmensko plemensko zvezo Kara Kojunlu (Črne ovce) pod Džanah Šahom. Turkmeni iz plemenske zveze Ak Kojunlu (Bele ovce) pod Uzun Hasanom so porazili in ubili najprej Džanah Šaha in nato Abu Saida. Po Abu Saidovi smrti je sledilo drugo drobljenje timuridskega ozemlja.) 1451–1469
** Delitev Transoksanije	Sultan Husein Mirza Bajkarah سلطان حسین میرزا بایقرا‎ 1469 (1. vladanje)
	Jagdar Mohamed Mirza میرزا یادگار محمد‎ 1470 (6 tednov)
	Sultan Husein Mirza Bajkarah سلطان حسین میرزا بایقرا‎ 1470–1506 (2. vladanje)
	Badi Al Zaman Mirza بدیع الزمان میرزا‎ 1506–1507 Muzafar Husein Mirza مظفر حسین میرزا‎ 1506–1507
	Uzbeki pod Mohamedom Šajbanijem osvojijo Herat

• Abu Saidovi sinovi po očetovi smrti državo razdelijo na Samarkand, Buharo, Hisar, Balh, Kabul in Fargano.

Samarkand	Buhara	Hisar	Fargana	Balh	Kabul
Sultan Ahmed Mirza سلطان احمد میرزا‎ 1469 – 1494			Omar Šejk Mirza II. عمر شیخ میرزا ثانی‎ 1469 – 1494	Sultan Mahmud Mirza سلطان محمود میرزا ‎ 1469 – 1495	Ulug Beg Mirza II. میرزا الغ بیگ‎ 1469 – 1502
Sultan Bajsongor Mirza Bin Mahmud Mirza بایسنقر میرزا بن محمود میرزا‎ 1495 – 1497	Sultan Ali Bin Mahmud Mirza سلطان علی بن محمود میرزا‎ 1495 – 1500	Sultan Masud Mirza Bin Mahmud Mirza سلطان مسعود بن محمود میرزا‎ 1495 – ?	Zahiruddin Mohamed Babur ظہیر الدین محمد بابر‎ 1494 – 1497	Husroe Šah خسرو شاہ‎ (Usurper) ? – 1503	Mukim Beg Argun مقیم ارغون ‎ (Usurper) ? – 1504
Uzbeki pod Mohamedom Šajbanijem محمد شایبک خان ازبک‎ 1500–01			Džahangir Mirza II. جہانگیر میرزا‎ (lutka Slltana Ahmeda Tambola) 1497 – ?	Zahiruddin Mohamed Babur ظہیر الدین محمد بابر‎ 1503 – 1504
Uzbeki pod Mohamedom Šajbanijem Kan Uzbekom محمد شایبک خان ازبک‎ 1503–04					Zahiruddin Mohamed Babur ظہیر الدین محمد بابر‎ 1504 – 1511
Zahiruddin Mohamed Babur ظہیر الدین محمد بابر‎ (Do osvojitve Indije Baburjeve posesti nikoli niso bile tako obsežne. Baburju je, podobno kot njegovemu staremu očetu Abu Saidu, uspelo s pomočjo iranskega šaha Ismaila I. ponovno združiti jedro timuridskih posesti v Centralni Aziji. Njegova država je segala do Kaspijskega jezera in Urala in zajemala Kabul, Gazni, Kunduz, Hisar, Samarkand, Buharo, Taškent in Seiram.) 1511 – 1512
Uzbeki pod Ubajdaluh Sultanom عبید اللہ سلطان‎ ponovno osvojijo Transoksanijo in Balh 1512					Zahiruddin Mohamed Babur ظہیر الدین محمد بابر‎ 1512 – 1530
Timuridsko cesarstvo v Centralni Aziji začne pod uzbeškim Buharskim kanatom ugašati. Timuridska dinastija pod Baburjem se je leta 1526 preusmerila na osvajanje Indije in ustanovila indijsko Mogulsko dinastijo.

Mogulsko cesarstvo

Cesar	Datum rojstva	Vladanje	Datum smrti	Opombe
Babur	23. februar 1483	1526–1530	26. december 1530	Babur je bil po materini strani neposreden Džingiskanov potomec, po očetovi strani pa neposreden Timurjev potomec. Po prvi bitki pri Panipatu (1526) in bitki pri Hanui (1527) je ustanovil Mogulsko cesarstvo.
Humajun	6. marec 1508	1530–1540	januar 1556	Njegovo vladavino je prekinilo Sursko cesarstvo. Zaradi mladosti in neizkušenosti je bil manj učinkovit vladar kot uzurpator Šer Šah Suri.
Šer Šah Suri	1472	1540–1545	maj 1545	Odstavil je Humajuna in ustanovil Sursko cesarstvo.
Islam Šah Suri	okrog 1500	1545–1554	1554	Drugi in zadnji vladar Surskega cesarstva. Zahteve njegovih sinov Sikandarja in Adil Šaha je preprečil Humajun in ponovno zasedel mogulski prestol.
Humajun	6. marec 1508	1555–1556	januar 1556	Med drugo vladavino je bil bolj učinkovit kot med prvo. Združil je kraljestvo za svojega sina Akbarja.
Akbar	15. oktober 1542	1556–1605	27. oktober 1605	Akbar in Bajram Kan sta v drugi bitki pri Panipatu (1556) porazila hinujskega cesarja Hemuja in uspešno oblegala Čitorgarh (1567) in Rantambore (1568). Cesarstvo je postopoma razširil. Akbar se šteje za najsijajnejšega vladarja Mogulskega cesarstva, ker je vzpostavil več državnih institucij. Poročen je bil z radžputsko princeso Mariam Uz Zamani. Ena od njegovih najslavnejših zgradb je Lahorska trdnjava.
Džahangir	oktober 1569	1605–1627	1627	Džahangir je bil prvi vladar, ki se je uprl svojemu očetu. Vzpostavil je prve stike z Britansko vzhodnoindijsko družbo. Bil je alkoholik, zato je bila realna oblast v rokah njegove žene, kompetentne cesarice Nur Džahan.
Šah Džahan	5. januar 1592	1627–1658	1666	Med njegovo vladavino sta umetnost in arhitektura dosegli svoj višek. Zgradil je Tadž Mahal, Veliko mošejo v Delhiju, Rdečo trdnjavo, Džahangirski mavzolej in Šalimarske vrtove v Lahoreju. Sin Aurangzeb ga je odstavil.
Aurangzeb	21. oktober 1618	1658–1707	3. marec 1707	Zahteval je, da se na novo raztolmači islamsko pravo in zahteval, da se v zakoniku Fatava Al Alamgiri zberejo vsi obstoječi zakoni. Osvojil je rudnike diamantov Golgondskega sultanata. Večji del zadnjih 27 let vladavine je preživel v vojni z maratskimi uporniki in razširil cesarstvo na njegov največji obseg. V velikem delu njegovega obsežnega cesarstva so vladali Mansabdarji, ki so po njegovi smrti začeli ogrožati cesarstvo. Znan je po tem, da je v svojem lastnem kaligrafskem slogu prepisal Koran. Umrl je na pohodu proti razdiralnim Maratom v Dekanu.
Bahadur Šah I.	14. oktober 1643	1707–1712	februar 1712	Med njegovo vladavino so se v cesarstvu prvič začeli nekontrolirani upori. Po njegovi smrti je začelo cesarstvo postopoma propadati, predvsem zaradi pomanjkanja vodstvenih sposobnosti nekaj njegovih neposrednih naslednikov.
Džahandar Šah	1664	1712–1713	februar 1713	Nepriljubljen in nekompetenten vladar.
Furuksijar	1683	1713–1719	1719	Njegovo vladavino je zaznamoval vpliv manipulativnih bratov Sajid in usmrtitev upornega Banda Singa Bahadurja. Leta 1717 je s fermanom podelil Britanski vzhodnoindijski družbi pravico, da brez dajatev svobodno trguje v Bengaliji. Bengalski vladar Muršid Kuli Kan je ferman zavrnil.
Rafi Ul Dardžat	ni znano	1719	1719
Rafi Ud Daulat	ni znano	1719	1719
Nikusijar	ni znano	1719	1743
Mohamed Ibrahim	ni znano	1720	1744
Mohamed Šah	1702	1719–1720, 1720–1748	1748	Znebil se je bratov Sajed. Poskušal je preprečiti vzpon Maratov, vendar je njegovo cesarstvo razpadlo. Leta 1739 ga je napadel perzijski Nadir Šah.[13]
Ahmed Šah Bahadur	1725	1748–54	1775
Alamgir II.	1699	1754–1759	1759	Cesarja sta umorila njegov vezir Gazi Ud Din Kan in njegov maratski pomagač Sadašivrao Bhau.
Šah Džahan III.	ni znano	In 1759	1772	Na prestol je zaradi zapletov v Delhiju prišel z dekretom s pomočjo Imada Ul Mulka. Kasneje so ga maratski serdarji odstavili.[14][15]
Šah Alam II.	1728	1759–1806	1806	Za mogulskega cesarja so ga razglasili Marati.[14] Kasneje ga je po tretji bitki pri Panipatu leta 1761 za mogulskega cesarja ponovno priznal tudi Ahmed Šah Durani.[16] Leta 1764 je združene sile mogulskega cesarja, Navaba Outskega, Navaba Bengalskega in Biharskega v bitki pri Buksarju porazila Vzhodnoindijska družba. Šah Alam II. je po porazu odšel iz Delhija v Alahabad in z Alahabadskim mirovnim sporazumom leta 1765 prekinil sovražnosti. Mahadadži Šinde ga je leta 1772 ponovno postavil na delhijski prestol pod zaščito Maratasov.[17] Cesar je bil samo de iure. Med njegovo vladavino je Britanska vzhodnoindijska družba leta 1793 razpustila Nizamat (mogulsko suverenost) in sama prevzela oblast v nekdanji mogulski provinci Bengaliji, kar je pomenilo začetek uradne britanske vladavine v delih vzodne Indije.
Akbar Šah II.	1760	1806–1837	1837	Po porazu Maratov v tretji angleško-maratski vojni je postal britanski upokojenec. Pod pokroviteljstvom Vzhodnoindijske družbe je bilo njegovo ime po kratkem sporu umaknjeno z uradnih kovancev.
Bahadur Šah II.	1775	1837–1857	1862	Zadnjega mogulskega cesarja je Vzhodnoindijska družba po vojni leta 1857 in padcu Delhija leta 1858 odstavila in izgnala v Burmo. Njegova smrt je pomenila konec Mogulske dinastije.