Weimarska republika
From Wikipedia, the free encyclopedia
Weimarska republika je neuradno ime za republiko Nemčijo, ki je nastala po 1. svetovni vojni. 9. novembra 1918 so jo v Berlinu razglasili pod vodstvom zmernega socialista Friedricha Eberta. Voljena narodna skupščina se je sestala januarja 1919 v turinšskem mestu Weimar in se sporazumela o ustavi. Eberta so izvolili za prvega predsednika (1919-1925), nasledil pa ga je Paul von Hindenburg (1925-1934).
Nemčija Deutsches Reich
| |||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
| 1918–1933 | |||||||||
.svg) Zastava
.svg) Grb
| |||||||||
| Himna: Das Lied der Deutschen | |||||||||
 Nemčija 1918-1933, največja zvezna država Prusija je v modri barvi | |||||||||
| Glavno mesto | Berlin | ||||||||
| Skupni jeziki | nemščina | ||||||||
| Vlada | federalna republika | ||||||||
| predsednik | |||||||||
• 1918–1925 | Friedrich Ebert | ||||||||
• 1925-avgust 1934 | Paul von Hindenburg | ||||||||
| kancler | |||||||||
• 1919 | Philipp Scheidemann (prvi) | ||||||||
• 1933 | Adolf Hitler (zadnji) | ||||||||
| Zakonodajalec | Reichstag | ||||||||
| Zgodovinska doba | med obema vojnama | ||||||||
• ustanovitev | 9. november 1918 1918 | ||||||||
• Hitler je imenovan za kanclerja | 30. januar 1933 | ||||||||
• požig Reichstaga | 27. februar 1933 | ||||||||
• zakon o polnomočjih | 23. marec 1933 | ||||||||
| Površina | |||||||||
| 1925 [1] | 468.787 km2 | ||||||||
| Prebivalstvo | |||||||||
• 1925 [2] | 62.411.000 | ||||||||
| Valuta | nemška marka (1919–1923) Reichsmarka (1924–1933) | ||||||||
| |||||||||
| |||||||||
Nova republika se je morala takoj po vojni soočiti z versajskim sporazumom, po katerem je izgubila veliko celinskega ozemlja in vse kolonije, poleg tega pa so ji naložili plačilo velikanskih reparacij zmagovalkam v 1. svetovni vojni. Ta določila so izzvala kratek desničarski upor - Kappov puč. Republika ni zmogla plačati dolgov, zato je začela vrednost marke padati. Leta 1923 sta Francija in Belgija zasedli Porurje, med tem pa so na Bavarskem desničarski skrajneži neuspešno poskušali obnoviti monarhijo. Pri tem sta sodelovala Adolf Hitler in Erich Ludendorff. Gustavu Stresemanu je uspelo obnoviti zaupanje in prepričati ZDA, da so prevzele vlogo posrednika. Dawesov načrt je uredil plačevanje reparacij in Francija se je umaknila iz Porurja. Temu je leta 1929 sledil Youngov načrt. Nezadovoljeni finančni in industrijski krogi v Nemški ljudski stranki so se s Hitlerjevo nacistično stranko povezali v močno opozicijo. Z naraščujočo brezposelnostjo se je krepila podpora tej zvezi, ki je veljala za edino alternativo komunizmu.
Na predsedniških volitvah leta 1932 si je Hitler z izkoriščanjem protikomunističnih strahov in antisemitskih predsodkov pridobil približno trinajst milijonov glasov, vendar so kljub temu ponovno izvolili Hindenburga. Leta 1933 so mu svetovali, naj Hitlerja imenuje za kanclerja. Kmalu po požigu Reichstaga je Hitler razglasil izredno stanje. Po smrti Hindenburga leta 1934, ta je bil namreč še edini, ki je Hitlerju omejeval absolutno oblast, je Hitler prevzel popolno oblast in razglasil Tretji rajh.
Konstitutivne države
Sklici
Zunanje povezave
Wikiwand - on
Seamless Wikipedia browsing. On steroids.