Enver Hoxha
albanski komunistični diktator / From Wikipedia, the free encyclopedia
Enver Halil Hoxha [envèr halìl hòdža], albanski politik, revolucionar, vojak in diktator, * 16. oktober 1908, Gjirokastra, Albanija (tedaj Osmansko cesarstvo), † 11. april 1985, Tirana, Albanija (tedaj LSR Albanija).
Enver Hoxha | |
---|---|
Prvi sekretar Komunistične partije Albanije (od 1948 Partije dela Albanije) | |
Na položaju 8. november 1941 – 11. april 1985 | |
Predhodnik | nihče |
Naslednik | Ramiz Alia |
Osebni podatki | |
Rojstvo | 16. oktober 1908({{padleft:1908|4|0}}-{{padleft:10|2|0}}-{{padleft:16|2|0}})[1][2] Gjirokastra[3] |
Smrt | 11. april 1985({{padleft:1985|4|0}}-{{padleft:4|2|0}}-{{padleft:11|2|0}})[4][1][…] (76 let) Tirana[5] |
Državljanstvo | Ljudska socialistična republika Albanija (prvotno samo Ljudska republika Albanija) Demokratična vlada Albanije Nemška okupacija Kraljevine Albanije Italijanski protektorat Kraljevine Albanije Kraljevina Albanija Albanska republika Kneževina Albanija Začasna vlada Albanije Osmansko cesarstvo |
Narodnost | Albanec |
Politična stranka | Albanska stranka dela (PPSH) |
Zakonci | Nexhmije Hoxha (Xhulini) (1921 Bitola – 2020, Tirana) |
Otroci | Ilir Hoxha Sokol Hoxha Pranvera Kolaneci |
Poklic | politik |
Verska opredelitev | ateist |
Podpis |
Bil je prvi sekretar Stranke dela Albanije od leta 1941 do svoje smrti leta 1985. Bil je tudi član politbiroja Stranke dela Albanije, predsednik Demokratske fronte Albanije in vrhovni poveljnik oboroženih silah od leta 1944 do njegove smrti. Bil je (22.) predsednik vlade Albanije in sicer desetletje od 1944 do 1954 in je bil v istem obdobju tako zunanji, kot tudi obrambni minister Ljudske republike Albanije.
Hoxha se je rodil v Gjirokastri leta 1908 in je leta 1936 postal gimnazijski učitelj. Po italijanski invaziji na Albanijo se je pridružil Stranki dela Albanije ob njenem nastanku leta 1941 v Sovjetski zvezi. Za prvega sekretarja je bil izvoljen marca 1943, ko je imel 34 let. Manj kot dve leti po osvoboditvi države je bila monarhija uradno odpravljena, Hoxha pa je prišel na oblast kot simbolični vodja albanske države.
Med svojo 40-letno vladavino je Hoxha obnovil državo, ki je po drugi svetovni vojni ostala v ruševinah, zgradil prvo albansko železniško progo, dvignil stopnjo pismenosti odraslih s 5 % na več kot 90 %, zmanjšal epidemije, elektrificiral državo in vodil Albanijo k kmetijski neodvisnosti. Prav tako je prepovedal vero, potovanja v tujino in zasebno lastništvo, zaprl ali spremenil v posvetno uporabo pa je vse verske objekte v Albaniji. Pod njegovo komunistično diktaturo je bilo na tisoče domnevnih disidentov usmrčenih, več deset tisoč drugih pa je bilo zaprtih v koncentrijskih taboriščih za prisilno delo.
Za Hoxhino vlado je bila značilna njegova razglašena trdna privrženost protirevizionistični marksistično–leninistični ideologiji, torej stalinizmu, od sredine/pozno sedemdesetih let dvajsetega stoletja naprej. Po njegovem razhodu z maoizmom v obdobju 1976–78 so se številne maoistične stranke po vsem svetu razglasile za hodžaistične. Mednarodna konferenca marksistično-leninističnih strank in organizacij (Unity & Struggle) je najbolj znano združenje teh strank.