Ivan Češki
From Wikipedia, the free encyclopedia
Ivan Češki, tudi Ivan Slepi, luksemburški grof, češki kralj, * 10. avgust 1296, † 26. avgust 1346, Abbeville pri Crecyju.
Ivan Češki | |
---|---|
češki kralj | |
Vladanje | 1310–1346 |
Kronanje | 7. februar 1311, Praga |
Predhodnik | Henrik VI. Koroški |
Naslednik | Karel IV. |
grofije Luksemburg, Arlon in Durbuy | |
Vladanje | 1313-1346 |
Predhodnik | Henrik VII. |
Naslednik | Karel IV. |
Rojstvo | 10. avgust 1296[1] Luxembourg |
Smrt | 26. avgust 1346[1] (50 let) Crécy-en-Ponthieu[d] |
Pokop | luksemburška stolnica |
Zakonec | Elizabeta Přemysl (1292–1330) Beatrice Burbonska (1320-1383) |
Potomci | Margareta Bonna/Guta Karel Ivan Henrik Ana Vaclav |
Rodbina | Luskemburžani |
Oče | Henrik VII. |
Mati | Margareta Brabantska |
Ivan, vzgojen na francoskem dvoru, je že trinajstleten postal luksemburški grof. Kmalu na to so ga Čehi izbrali za svojega kralja. S češkim plemstvom, ki je hotelo vladati po svoje, se je razšel po nekaj letih prepirov in se posvetil dejavnostim v cesarstvu in pa križarskim pohodom proti poganskim Litovcem. Ob tem so se deloma prostovoljno in deloma pod Ivanovimi pritiski skoraj vsi šlezijski mali vojvode podredili češki kroni.
Po zgodnji smrti svojega očeta, rimsko-nemškega kralja in cesarja Henrika VII., je Ivan umaknil svojo kandidaturo in je na volitvah za novega kralja podprl Wittelsbacha Ludvika IV. Bavarskega proti Habsburžanu Frideriku Lepemu. Ludvika je vojaško podpiral tudi potem, ko sta bila na dvojnih volitvah izvoljena oba. Vendar ga Ludvik po svoji vojaški zmagi ni nagradil tako, kot je Ivan pričakoval. Njuni poti sta se potem večkrat razšli. Ivan se je povezal s francoskim dvorom, na katerega je bil čustveno vezan že iz mladosti, in postal vazal francoskega kralja. Ko je papež Ludvika zaradi njunih medsebojnih nesoglasij izobčil, je Ivan iskal priložnosti, da bi ga zamenjal na položaju cesarja. Poskušal se je uveljaviti v cesarski severni Italiji. Z Ludvikom se je bojeval za Tirolsko. Ko proti cesarju ni uspel, je začel pri enakih prizadevanjih podpirati svojega zelo sposobnega sina Karla.
Ludvik Bavarski si je z brezobzirnim delovanjem nabiral vse več sovražnikov in nazadnje so prizadevanja Ivana, papeža in Habsburžanov pripeljala do izvolitve Karla za Ludvikovega protikralja. Kmalu potem je Ivan padel v bitki med Francozi in Angleži pri Crecyju. Viteška smrt petdesetletnega kralja, ki ni umrl pri obrambi svoje dežele ampak kot zvest vazal svojega kralja, je vzbudila občudovanje tedanje Evrope in mu prinesla nesmrtno slavo.
Ivan je s svojim delovanjem ustvaril okoliščine, ki so njegovemu sinu Karlu omogočile, da je za luksemburško dinastijo ponovno osvojil krono rimsko-nemškega kralja in cesarja.