Izvirni greh
From Wikipedia, the free encyclopedia
Izvirni greh (latinsko peccatum originale), imenovan tudi greh prednikov, je krščanski nauk o stanju greha, v katerem človeštvo obstaja od padca človeka, ki izvira iz Adamovega in Evinega upora v Edenskem vrtu, in sicer greh neposlušnosti pri uživanju prepovedanega sadeža z drevesa spoznanja dobrega in zla.[1] Teologi so to stanje opredelili na mnoge načine, od nečesa tako nepomembnega, kot je majhna hiba ali težnja h grehu, vendar brez kolektivne krivde, imenovane 'greh narave', do popolne izprijenosti ali samodejne krivde vseh ljudi skozi kolektivno krivdo.[2]
Avguštin iz Hipona (354–430) je najprej izoblikoval nauk o izvirnem grehu[3][4], saj je videl, da temelji na nauku Nove zaveze apostola Pavla (Rim 5,12–21 in 1 Kor 15,21–22) in starozavezni verz iz Psalmov Ps 51,5. Tertulijan (ok. 155 - ok. 240), Ciprijan, Ambrož Milanski in Ambroziaster so menili, da človeštvo sodeluje v Adamovem grehu, ki ga prenaša človeška generacija. Avguštin je dejal, da je svobodna volja oslabljena, vendar je izvirni greh ni uničil. Avguštinova formulacija izvirnega greha je bila priljubljena med protestantskimi reformatorji, kot sta Martin Luther in Jean Calvin, ki sta izvirni greh izenačila s pohotnostjo, poželjivostjo (ali 'škodljivo željo') in potrdila, da je vztrajal tudi po krstu in popolnoma uničil svobodo delati dobro in predlagal, da je prvotni greh pomenil izgubo svobodne volje, razen greha.[5] Sodobni avguštinski kalvinizem se drži tega stališča. Janzenistično gibanje, ki ga je katoliška cerkev od leta 1653 razglasila za krivoverno, je tudi trdilo, da je izvirni greh uničil svobodo volje. Namesto tega katoliška cerkev razglaša: »Krst z dajanjem življenja Kristusovi milosti izbriše izvirni greh in človeka obrne nazaj k Bogu, vendar posledice za naravo, oslabljene in nagnjene k zlu, vztrajajo v človeku in ga prikličejo v duhovni boj.« [6] »Oslabljena in zmanjšana zaradi Adamovega padca, svoboda še ni uničena v rasi.« [7]