Karel V. Habsburški
From Wikipedia, the free encyclopedia
Karel V. Habsburški, rimsko-nemški kralj in cesar (1519-56), španski kralj (kot Karel I., 1516-56), avstrijski nadvojvoda (kot Karel I., 1519-21), suveren številnih nizozemskih provinc (1506-55), * 24. februar 1500, Gent, Flandrija (današnja Belgija), † 21. september 1558, San Jerónimo de Yuste, Španija.
Karel V. Habsburški tudi Karel I. Španski | |
---|---|
cesar Svetega rimskega cesarstva; kralj Kastilje, Aragonije, Neaplja in Sicilije itd | |
Vladanje | Kralj Aragonije in Kastilje cesar Svetega rimskega cesarstva Kralj Neaplja Vladar Nizozemske Grof Flandrije Vojvoda Brabanta Milanski vojvoda Vojvoda Luksemburga Vojvoda Burgundije |
Kronanje | 1516 |
Predhodnik | Ivana Blazna (Kastilja) Ferdinand II. Aragonski (Aragon & Neapelj ) Maksimilijan I. Habsburški (Sveto rimsko cesarstvo) Filip I. Kastiljski (Nizozemska) |
Naslednik | Filip II. Španski (Španija, Neapelj & Nizozemska ) Ferdinand I. Habsburški (Sveto rimsko cesarstvo) |
Rojstvo | 24. februar 1500[1][2][3] Gent, Habsburška Nizozemska[4][2] |
Smrt | 21. september 1558[1][2][3] (58 let) Yuste[d], Kastiljska krona[d][2] |
Pokop | |
Potomci | Filip II. Španski Marija Španska Ivana Španska |
Rodbina | Habsburžani |
Oče | Filip I. Kastiljski |
Mati | Ivana Blazna |
Religija | katoliška |
Karel V., dedič kar štirih vladarskih dinastij (avstrijske, burgundske, kastiljske in aragonske), si je prizadeval to nehomogeno dediščino preoblikovati v enotno katoliško vladavino in se z njo postaviti v bran muslimanskim Turkom, ki so prodirali z juga. Pri tem je naletel na vrsto preprek. Potem ko si je pridobil cesarski naslov, je s svojim tekmecem, francoskim kraljem Francem I., bojeval štiri vojne za prevlado v Italiji. V cesarstvu je izbruhnil upor proti sprevrženi papeževi Cerkvi, nemški knezi pa so dodali zahteve po samostojnosti oblasti na svojih ozemljih. Ker papeži, za to pristojni, niso urejali verskih vprašanj, jih je poskušal reševati cesar na državnih zborih, kar pa je nasprotja le še povečevalo. Prišlo je do šmalkaldenske vojne med cesarjem in protestantskimi knezi, ki jo je cesar dobil. Ko pa se je ponovno spustil v urejanje verskih vprašanj in skušal povečati centralizacijo cesarstva, je povzročil med knezi še večji revolt, ki ga je podprl tudi mladi francoski kralj. Cesar se je razočaran in nemočen umaknil in prepustil vodenje Španije in Nizozemske sinu Filipu, cesarstvo pa bratu Ferdinandu.