Ludvik IV. Wittelsbaški
From Wikipedia, the free encyclopedia
Ludvik IV. Wittelsbaški ali Bavarski, tudi Ludvik Bavarec, bavarski vojvoda, rimsko-nemški kralj, cesar Svetega rimskega cesarstva, * 5. april 1282, München, 11. oktober 1347, Puch blizu Fürstenfeldbrucka.
Ludvik IV. | |
---|---|
rimsko-nemški kralj do 1330 skupaj s Frederikom Lepim | |
Vladanje | 20. oktober 1314 – 11. oktober 1347 |
Kronanje | 25. november 1314 (Aachen) |
Predhodnik | Henrik VII. |
Naslednik | Karel IV. |
kralj Italije | |
Vladanje | 31. maj 1327 – 11. oktober 1347 |
Kronanje | 31. maj 1327 (Milano) |
Predhodnik | Henrik VII. |
Naslednik | Karel IV. |
cesar Svetega rimskega cesarstva | |
Vladanje | 1328 – 11. oktober 1347 |
Kronanje | 17. january 1328 (Rim) |
Predhodnik | Henrik VII. |
Naslednik | Karel IV. |
vojvoda Bavarske do 1317 skupaj z Rudolfvom I. Bavarskim | |
Vladanje | 1301 – 11. oktober 1347 |
Predhodnik | Rudolf I, vojvoda Bavarski |
Naslednik | Ludvik V. Starejši, Štefan II., Ludvik VI. Rimljan, Viljem V., Albert I., Oton V. |
Rojstvo | 1. april 1282 ali 1286 München |
Smrt | 11. oktober 1347[1] Puch, Fürstenfeldbruck[d] |
Pokop | Frauenkirche v Muenchnu |
Zakonec | Beatrice Švidniška Margareta II. Holandska |
Potomci | Matilda Ludvik V. Starejši Štefan II. Ludvik VI. Rimljan Viljem Albert I. Beatrice Oton V. |
Rodbina | Wittelsbachi |
Oče | Ludvik II., vojvoda Bavarski |
Mati | Matilda Habsburška |
Religija | katoliška |
Neenotnost volilnih knezov, ki so izvolili dva kralja, in spor med papeštvom in cesarstvom sta zaznamovala vse Ludvikovo vladanje. Potem ko je na bojnem polju premagal svojega protikralja, Habsburžana Friderika Lepega, je proti volji papeža izsilil pot v Rim, kjer se je pustil od predstavnikov oblasti kronati za cesarja. Papež Janez XXII. ga je izobčil in mu odrekel vse pravice do vladanja. Ker se je spor s Habsburžani še kar nadaljeval, je Ludvik iskal rešitev v dogovorih s sokraljem o skupnem vladanju in je nazadnje ponudil celo svoj odstop, v primeru da Friderik Lepi pri papežu pridobi aprobacijo. A to se ni zgodilo. Ker tudi naslednji papež Benedikt XII. ni preklical Ludvikovega izobčenja, so volilni knezi na znamenitem srečanju v Rhensu leta 1338 sprejeli načelo, po katerem rimsko-nemški kralj, ki ga izvolijo volilni knezi z večino glasov, ne potrebuje papeževe aprobacije. Načelo sta potrdila tudi dvorni in državni zbor in je postalo ena od osnovnih zakonitosti Svetega rimskega cesarstva.
Ludvik je zelo veliko pozornosti posvečal krepitvi wittelsbaške dinastije. Vneto in dokaj brezobzirno si je prilaščal nova ozemlja in si na ta način nabiral vse več sovražnikov, kar je spodbudilo volilne kneze, ki jih je podprl tudi novi papež Klemen VI., da so izvolili novega kralja, Luksemburžana Karla IV., moravskega mejnega grofa. Še preden pa je prišlo med kraljema do vojaškega spopada, je Ludvik na lovu nepričakovano umrl.