From Wikipedia, the free encyclopedia
Papež Benedikt IX. (latinsko Papa Benedictus Nonus) rojen kot Teofilakt pl. Tuskulski (latinsko Theophylactus Tusculanus; italijansko Teofilatto dei Conti di Tuscolo), je bil italijanski škof, kardinal in papež, * junij 1012, Rim (Papeška država, Sveto rimsko cesarstvo), † med 18. septembrom 1055 ter 9. januarjem 1056) [1] Grottaferrata (Papeška država, Sveto rimsko cesarstvo; danes: Italija).
Papež je bil v treh obdobjih:
Benedikt IX. | |
---|---|
tuskulski grof | |
Izvoljen | 21. oktober 1032 (izvoljen prvič) 10. marec 1045 (izvoljen drugič) 8. november 1047 (izvoljen tretjič) |
Začetek papeževanja | 1. januar 1033 (posvečen in umeščen) |
Konec papeževanja | september 1044 (prvič) 1. maj 1045 (drugič) 16. julij 1048 (tretjič) |
Predhodnik | Janez XIX. (prvič) Silvester III. (drugič) Klemen II. (tretjič) |
Naslednik | Silvester III. (prvič) Gregor VI. (drugič) Damaz II. (tretjič) |
Redovi | |
Povzdignjen v kardinala | 17. oktober 1022 imenoval Benedikt VIII. |
Položaj | 145. papež 147. papež 150. papež |
Osebni podatki | |
Rojstvo | Teofilakt pl. Tuskulski (latinsko Theophilactus comes Tusculanus; italijansko Teofilatto dei Conti di Tuscolo) Rim |
Smrt | cca. 1055 Grottaferrata |
Pokopan | samostanska cerkev Grottaferrata |
Narodnost | Italijan |
Vera | katoličan |
Starši | Alberik pl. Tuskulski, grof (Alberico III. comte di Tuscolo) Hermelina (Ermelina) |
Prejšnji položaj | kardinal-diakon (1022-1032) |
Insignije | |
Drugi papeži z imenom Benedikt Catholic-hierarchy.org |
Benedikt je bil sin Alberika III, tuskulskega grofa, in je bil nečak papežev Benedikta VIII. in Janeza XIX.. Bil je tudi pranečak papeža Janeza XII.; njegova mati je bila Hermelina (Ermelina).
Ni gotov datum njegovega rojstva, kakor tudi ne vrstni red rojstva. Alberiku III., ki je bil "comes sacri Lateranensis Palatii" ( grof svete Lateranske palače), so se rodili štirje sinovi: Teofilatto, Gregorio, Pietro in Ottaviano, ki jih navaja v tem redu neka darovnica, ki so jo namenili 18. septembra 1055 samostanu SS. Cosma e Damiano. V istem vrstnem redu so zadnji trije sinovi omenjeni tudi v neki listini z dne 9. januarja 1056, ki se nanaša na obhajanje svetih maš za pokoj duše Benedikta IX. Prva listina pa ne namerava podajati resničnega vrstnega reda, ko da bi bil Teofilakt prvorojenec; na prvem mestu ga omenja, “kolikor ga je krasilo papeško dostojanstvo” [2]
S Sergijevo smrtjo je prenehala tudi vladavina Krescencijev; oblast nad Rimom so prevzeli njihovi tekmeci Tuskulski grofje ter jo obdržali do 1044. V tem času so postavili tri papeže svojega rodu: prvi je bil Benedikt VIII., drugi Janez XIX., tretji pa Benedikt IX. s svojimi rekordnimi tremi prekinjenimi papeškimi mandatnimi obdobji, ki so nekaj edinstvenega v cerkveni zgodovini. [3]
Teofilakt je bil star okrog 20 let, ko je postal papež. Če vzamemo starost desetih do dvanajstih let ob izvolitvi za papeža kot zlobno podtikanje njegovih nasprotnikov, je bil po najnovejših dognanjih ob izvolitvi star najmanj 18 let, a po vsej verjetnosti že 25 let – kar je seveda za kanonično dobo še vedno premalo. [4] Morda torej Teofilakt ni bil papež-otrok, kot še danes beremo; gotovo pa je bil eden najmlajših, ki so predsedovali Rimski Cerkvi. Po najnovejših preučevanjih bi moral imeti leta 1032 okrog 25 let – kar je za tako visoko in pomembno službo odločno nezrela doba. [5]
Kot nečak Benedikta VIII. in Janeza XIX. je bil 21. oktobra 1032 izvoljen (prvič) za papeža po posredovanju svojega očeta Alberika in tako postal tretji papež iz vrste tuskulskih grofov, z imenom Benedikt IX. Zgodovinarji menijo, da je do tega prišlo s pomočjo podkupovanja, obljub in groženj, s čimer mu je oče zagotovil papeški sedež.[6] Verjetno ni bil niti laik, ker sodobni viri te pomanjkljivosti ne omenjajo, ampak klerik. Ustoličili so ga takoj naslednji dan, 22. oktobra.
Benedikt je po naključju za las ušel zaroti, ki so jo skovali zoper njega; hoteli so ga umoriti 29. junija 1033, ko je slovesno maševal na praznik sv. Petra. Naravni pojav sončnega mrka pa mu je rešil življenje: ko je sonce potemnelo, je zavladal splošen preplah in so zarotniki preplašeni pobegnili.
Glabrovo [7] poročanje, da so ga iz Rima pregnali vstajniki že 1036, a da se je vrnil s pomočjo svetorimskega cesarja Konrada II., ne bo držalo; saj 1036 cesarja ni bilo v Italiji, pa se papež k njemu ni mogel zateči. Je pa papež leto pozneje odstavil milanskega nadškofa Ariberta (Ariberto d'Intimiano), ki se je pokazal sovražnega nasproti cesarju v bojih med plemstvom. [8]
Izgnal je tudi škofa iz Piacenze in Cremone z njunih sedežev in sicer na pobudo sv. Petra Damjanskega, ker so ju osumili simonije. Prav tako je cesar odstavil milanskega nadškofa Ariberta, katerega je leto prej papež izobčil. [9]
Škof iz Piacenze pa je v povračilo obtožil Benedikta "za mnogo nizkotnih prešuštev in umorov, ki jih je opravil z lastnimi rokami".[10]
Kot papež je bil tesno povezan s cesarjem Konradom II., z njim se je 1037 in 1038 srečal v severni Italiji.
Leta 1044 so Krescenciji v Rimu dvignili upor, Benedikta pregnali in postavili protipapeža Silvestra III., ki pa ga papeški katalogi računajo za zakonitega papeža.
Marca 1045 se je Benedikt vrnil v Rim in Silvestra izgnal, dva meseca kasneje pa je papeško službo za tisoč zlatnikov [11] prodal svojemu krstnemu botru, duhovniku Gracijanu, ki je postal papež pod imenom Gregor VI.. Eni pravijo, da je to storil zato, »ker je bil nepismen« (»cum esset rudis litterarum«) [12]; drugi pa menijo, da zato, »ker se je hotel poročiti z neko rimsko deklino iz družine Sago« [13]. Papeža Gregorja torej po pravici obtožujejo simonije; drugi pa menijo, da je s tem hotel rešiti Cerkev nadaljnjega poniževanja, ki ji ga je prineslo neprimerno Benediktovo življenje.
V novem uporu proti Benediktu IX., ki ga je vodil konzul Ptolomej (Ptolomeus, Ptolomeo), so Krescenciji za novega papeža postavili škofa Janeza iz Sabine, ki si je privzel ime Silvester III. Že po nekaj mescih ga je Benedikt izgnal iz Rima. V ta nered je posegel nemški kralj Henrik III. (1039-1056), sam močno povezan s klinijskim prenovitvenim gibanjem. Sklical je sinodo v Sutriju, ki je 20. decembra 1046 odstavila papeža Gregorja VI. in protipapeža Silvestra III.; rimska sinoda 23. decembra 1046 pa je odstavila še Benedikta IX. Tako je bil pripravljen prostor za novega papeža, ki pa bo edini.[14]
Novembra 1047 se je Benedikt IX. še tretjič vrnil v Rim in ostal na papeškem prestolu do 16. julija 1048, ko ga je iz mesta dokončno pregnal cesarjev mejni grof Bonifacij iz Toskane. [15]
Božji mir je brzdal plemiško bojevitost in je zahteval: Medsebojna obračunavanja med fevdalci morajo biti omejena na določene dni; od srede zvečer do ponedeljka zjutraj, ob praznikih, pa tudi v postu in adventu – mora orožje molčati; letno je bilo tako bojevanje skrčeno na 90 dni. Sinodi v Nici in Montriondu pri Lozani pa sta ga uzakonili. Veliko podporo mu je dajalo klinijsko gibanje.
Desiderio di Montecassino govori o splošnem zaničevanju, ki je zajelo ljudstvo, ko je zdaj Benedikt prišel na slab glas, "quia voluptati deditus, ut Epicurus magis quam ut pontifex vivere malebat" [23]. Ne izključuje posredovanje oseb v njegovi bližini, ki naj bi Teofilaktu svetovale, naj odstopi. Luca di Grottaferrata v svojem spisu ΒίοϚ καὶ πολιτεία τοῦ ὁσίου πατρὸϚ ἠμῶν Βαρθολομαίου τοῦ νέου τῆϚ ΚρυπτοϕέρρηϚ[24] govori prav o nasvetu, ki naj bi ga Bartolomeo dal papežu, naj odstopi, da bi tako odpravil kakršenkoli razlog za pohujšanje: in Benedikt je to tudi storil. Vstopil je v samostan Grottaferrata in tam živel spokorno do svoje smrti.[4]
Nekateri viri poročajo, da ga je sveti opat Bartolomej [25] prepričal tudi, naj se popolnoma odpove papeštvu, ki ga ni vreden, ter se posveti življenju v zadoščevanju; Benedikt ga je poslušal in se iskreno spovedal, se spravil z Bogom, ter začel delati pokoro za svoje lahkomiselnosti. [26] [27]
Benedikt je torej umrl po kratkem obdobju premišljevanja in pokore. Drugi viri pa nasprotno pravijo, da se je Teofilakt še naprej predstavljal kot papež in da je nadaljeval prizadevanja, da bi se zopet povzpel na papeški prestol ter je pošiljal grožnje in izobčenja tako zoper Damaza kot Leona, ter da je nenadoma umrl pod Viktorjem. [28]
Umrl je med 18. septembrom 1055 ter 9. januarjem 1056 v Grottaferrati, samostanu jugovzhodno od Rima (Papeška država, Sveto rimsko cesarstvo; danes: Italija), kjer je tudi pokopan. Tam obstaja tudi epitaf – plošča, ki je vzidana v cerkveno steno. [1] Drugi trdijo, da je umrl šele 1085 pod Gregorjem VII.. [29]
Dan njegove smrti je negotov. Izročilo pa, ki izhaja od opata Luka – ki je umrl okrog leta 1085 – ve povedati, da se je “mladostniški papež odvrnil od svojega greha in prišel k četrtemu grottaferratskemu opatu, sv. Jerneju (Bartholomeo), za ozdravitev svojih neredov.” Jernej mu je svetoval, naj se odpove papeštvu, kar je napravil ter preživel ostanek svojega življenja spokorno v opatiji.
4. marca 1739 so našli umetniško okrašeno nagrobno ploščo pod pločnikom s sliko in mozaikom grba družine Conti, ki je izhajala iz papeževega spomenika iz 12. stoletja. Le-to so postavili v zid opatije, toda uničilo jo je zavezniško bombardiranje med Drugo svetovno vojno. Nagrobni napis v belem marmorju je bil postavljen blizu tretjega stebra na desni strani glavne ladje in se glasi:
"Lapis sepulcralis Benedicti IX Pont. Max. |
"Nagrobni kamen Benedikta IX., vrhovnega duhovnika |
Teofilakt I., tuskulski grof 864–924 | Teodora | ||||||||||||||||||||||||||||||||
Hugo Italijanski 887-924-948 (tudi poročen z Marozio) | Alberik I. Spoletski (grof) d. 925 | Marozia 890–937 | Sergij III. (papež) 904–911 | ||||||||||||||||||||||||||||||
Alda Viennska | Alberik II. Spoletski 905–954 | David ali Deodat | Janez XI. (papež) 931–935 | ||||||||||||||||||||||||||||||
Gregor I. Tuskulski (grof) | Janez XII. (papež) 955–964 | Benedikt VII. (papež) 974-983 | |||||||||||||||||||||||||||||||
Benedikt VIII. (papež) papež 1012–1024 | Alberik III. Tuskulski (grof) u. 1044 | Janez XIX. (papež) papež 1024–1032 | |||||||||||||||||||||||||||||||
vojvoda Peter Rimski | Gaius | Octavianus | Benedikt IX. (papež) 1032–1048 | ||||||||||||||||||||||||||||||
Papež Benedikt IX. | oče: Alberico III. di Tuscolo |
očetov dedek: Gregorio I. di Tuscolo |
očetov pradedek: Alberico II. di Spoleto |
očetov prapradedek: Alberico I. di Spoleto |
očetova praprababica: Marozia, kraljica Italije | ||||
očetova prababica: Stefania Crescenzi |
očetov prapradedek: Giovanni Crescenzi I. | |||
očetova praprababica: Teodora II. dei Teofilatti | ||||
očetova babica: Maria |
očetov pradedek: ? |
očetov prapradedek: ? | ||
očetova praprababica: ? | ||||
očetova babica: ? |
očetov prapradedek: ? | |||
očetova praprababica: ? | ||||
mati: Ermelina |
materin dedek: ? |
materin pradedek: ? |
materin prapradedek: ? | |
materina praprababica: ? | ||||
materina prababica: ? |
materin prapradedek: ? | |||
materina praprababica: ? | ||||
materina babica: ? |
materin pradedek: ? |
materin prapradedek: ? | ||
materina praprababica: ? | ||||
materina prababica: ? |
materin prapradedek: ? | |||
materina praprababica: ? |
Seamless Wikipedia browsing. On steroids.
Every time you click a link to Wikipedia, Wiktionary or Wikiquote in your browser's search results, it will show the modern Wikiwand interface.
Wikiwand extension is a five stars, simple, with minimum permission required to keep your browsing private, safe and transparent.