papež From Wikipedia, the free encyclopedia
Papež Celestin V.,[2] rojen kot Pietro Angeleri, (imenovan tudi Pietro del Murrone ali Morrone oziroma Peter Moronski) je bil celestinski oziroma benediktinski redovnik in rimski škof (papež) Rimskokatoliške cerkve ter svetnik; * 1215 Isernia (Molise, Neapeljsko kraljestvo); † 19. maj 1296 Fumone (Ferentino, Papeška država, Sveto rimsko cesarstvo).
Sveti Celestin V. OSB (OSBCel) | |
---|---|
Izvoljen | 5. julij 1294 (izvoljen) |
Začetek papeževanja | 29. avgust 1294 (posvečen) |
Konec papeževanja | 13. december 1294 (se odpovedal) |
Predhodnik | Nikolaj IV. |
Naslednik | Bonifacij VIII. |
Redovi | |
Škofovsko posvečenje | 19. avgust 1294 |
Položaj | 192. papež |
Osebni podatki | |
Rojstvo | Pietro Angelerio 1215 Sant'Angelo Limosano[d] |
Smrt | 19. maj 1296[1] Fumone[d] |
Pokopan | stolnica S. Maria di Collemaggio L'Aquila (Abruci) |
Narodnost | Italijan |
Starši | Angelerio Maria |
Prejšnji položaj |
|
Insignije | |
Svetništvo | |
God | 19. maj |
Kanonizacija | 5. maj 1313 Lyon razglašalec Klemen V. |
Atributi | |
Zavetnik | |
Drugi papeži z imenom Celestin Catholic-hierarchy.org |
Peter se je rodil kot Pietro Angeleri v Iserniji, najbrž v kraju Sant’Angelo Limosano v pokrajini Kampaniji kmečkim staršem z dvanajstimi otroki kot predzadnji. O tem pravi njegov življenjepis:
Že kot dvanajstletnik je torej vstopil v samostan k benediktincem in je opravljal tudi službo opata v Beneventu, 1238 je prejel v Rimu duhovniško posvečenje.
V želji po še večji samoti in spokornosti se je že po nekaj letih meniškega življenja podal v hribe in tako prišel 1241 na goro Murrone v Abrucih; zato ga imenujejo tudi Pietro del Murrone; tam je živel kot puščavnik v strogi odpovedi. Na gori je zgradil tudi cerkev in samostan. Osnoval je strožjo vejo benediktinskega reda z imenom celestinci, tj. nebeški bratje, katerim je bil tudi vrhovni redovni predstojnik od 1274 do 1294. Imel je neuresničeno željo, da bi tudi benediktince na Monte Cassinu pridobil za ta strožji način življenja. [4] [5] [6]
Njegovo oblačilo, narejeno iz raševine, je bilo povezano z vozli: opasan je bil z železno verigo; postil se je vsak dan razen nedelje; vsako leto se je držal štirih postnih kvater, od katerih je tri preživel le ob kruhu in vodi; cel dan in velik del noči je posvetil molitvi in delu. Petru pa se ni izpolnila želja po samoti. Veliko sorodnih duš se je zbiralo okrog njega v želji, da bi posnemali njegov način življenja in pred njegovo smrtjo je obstajalo že 36 samostanov, ki so šteli 600 redovnikov in nosili njegovo papeško ime »celestinci«. Red je odobril 1264 Urban IV. 1284 je Peter, utrujen od skrbi, ki mu jih je povzročalo vodstvo, imenoval za svojega namestnika nekega Roberta ter se podal še globlje v samotno divjino.
Julija 1294 je njegove pobožne vaje nenadoma pretrgal prizor še neviden v cerkveni zgodovini. Trije pomembni dostojanstveniki, ki jih je spremljala nepregledna množica menihov in laikov, se je zgrnila na goro in sporočila, da je Petra kardinalski zbor enodušno izvolil. Ponižno so ga prosili, naj sprejme to čast. Od smrti Nikolaja IV., ki je bil umrl 4. aprila 1292, je minilo namreč že dve leti in tri mesece, ne da bi se kardinali – ki so zasedali v konklavu zdaj v Perugii zdaj v Rimu - mogli zediniti za skupnega kandidata. Od dvanajstih kardinalov je bilo 6 Rimljanov, 4 Neapeljci (Italijani) in 2 Francoza. Strankarski duh med gvelfi in gibelini [7], ki je okužil celo Italijo, je podelil konklave in tudi Rim na dve soražni stranki. Eno je zastopala rodbina Orsini, drugo pa Colonna, ki jo je predstavljal njen duhovni voditelj kardinal-dekan Gaetani, ki pa se je pozneje – kot papež Bonifacij VIII. – sprevrgel v njihovega hudega nasprotnika. K soglasju ni pripomogel niti obisk kralja Karla II., ki je položaj le še poslabšal. Ko se je položaj zdel brezupen, je kardinal Latino Orsini opomnil očete, da je Bog razodel po svetniškem puščavniku: če kardinali ne bodo izvršili svoje dolžnosti v štirih mesecih, bo prišla nad Cerkev huda kazen. Vsi so vedeli, da je to sporočil Pietro di Murrone in mnenje vseh je bilo, naj torej on postane papež. Peter je to poslušal solznih oči in se najprej branil, pozneje pa je le sprejel izvolitev kot Božjo voljo. Beg – na katerega je tudi mislil – zdaj ni bil več mogoč: okoli njega se je namreč stiskala dvestotisočglava množica. [8]
Ko je kralj Karel slišal za izvolitev svojega izbranca, je pohitel s sinom Karlom Martelom, naslovnim kraljem Ogrske, da bi dal svoje darilo novemu papežu; v resnici pa je hotel vzeti preprostega starčka pod svoje častno varstvo, kar bi lahko izkoristil v svoj prid. Kot odgovor na zahtevo kardinalov, da bi moral biti kronan v Perugii, je Peter na Karlovo nagovarjanje zahteval, naj pridejo raje kardinali na srečanje v Aquilo, ki je še spadala pod Neapeljsko kraljestvo, kamor so poklapano prišli eden po eden. Sedečemu na ponižnem oslu sta mu držala uzdo dva vladarja, ko je prijahal v Akvilo; čeprav so prišli le trije kardinali, je kralj ukazal njegovo kronanje. Kardinal Latino je bil tako prizadet, ko je videl, v katero smer gredo zadeve, da je zbolel in umrl. Peter si je vzel ime Celestin V. Kardinali so ga priganjali, naj pride stolovat v Cerkveno državo; vendar je bolj poslušal kralja in prenesel vso kurijo v Neapelj.
Nenavadno, koliko resnih napak je ta preprosti stari mož napravil v teh kratkih petih mescih. Nimamo celega seznama o tem, ker je njegove uradne akte uničil njegov naslednik.
V konzistoriju 18. septembra 1294 je torej papež Celestin V. imenoval trinajst kardinalov, od katerih je bilo kar sedem Francozov:
Poleg teh je hotel imenovati 1294 za kardinala tudi celestinca Roberto di Salle-ja, ki pa je to odklonil. [9]
Pri vsem tem je največ trpel on sam. Državne zadeve so ga ovirale pri običajnih pobožnih vajah. Bal se je, da je njegovo dušno zveličanje v nevarnosti. Zdi se, da je prišla misel na odpoved hrati papežu in njegovim nezadovoljnim kardinalom, s katerimi se je redko posvetoval.
Ko se je razširila novica, da hoče Celestin odstopiti, je nastalo v Neaplju silno razburjenje. Kralj Karel, čigar varuštvo je pripeljalo zadevo do take krize, je organiziral odločno nasprotovanje. Velika procesija duhovnikov in menihov je obdala grad, in s solzami in molitvami so prosili papeža, naj nadaljuje svojo vladavino. Celestin se še ni dokončno odločil, zato jim je ustregel, na kar je množica zapela Te Deum in se umaknila. Teden dni pozneje, 13. decembra, pa se je že trdno odločil: zbranim kardinalom je prebral odlok o svojem odstopu in tako razglasil, da kardinali svobodno morejo ponovno voliti.
Po devetih dneh so kardinali vstopili v konklave ter naslednjega dne razglasili kardinala Benedetta Gaetanija za papeža in on si je vzel ime Bonifacij VIII.. Papež je preklical mnogo odlokov, ki jih je prinesel njegov prednik, sedaj v obleki ponižnega puščavnika, in ga vzel s seboj na pot v Rim. Držal ga je v priporu, iz katerega pa se je Celestinu posrečilo pobegniti k svojim menihom v hribe. Več mesecev je taval po gozdovih in gorah in poskušal celo pobegniti z ladjo v Grčijo, a ga je nevihta vrnila pod vznožje Monte Gargana. [10]
Sedaj ga je Bonifacij dal zapreti v tesno sobico v stolpu grada Fumone blizu Anagnija. Tukaj je, po devetih mesecih posta in molitve, končal svojo nenavadno kariero v 81. letu starosti, 9. maja 1296. Izrazil se je baje, da je zdaj končno srečen, ko je našel popolno samoto in mir pred radovedneži, pred katerimi je bežal v samoto celo svoje življenje; sedaj se je res lahko posvetil le postu, molitvi in premišljevanju. Skrbno sta ga nadzirala dva njegova soredovnika, straža pa je z njim surovo ravnala. Da je z njim ravnal trdo tudi Bonifacij in ga na koncu dal okrutno umoriti, je pa navadno obrekovanje – ki pa se je po njegovi smrti hitro razširilo vse do današnjih dni.[8]
Sedaj njegovi zemeljski ostanki počivajo v stolnici S. Maria di Collemaggio v mestu L'Aquila v Abrucih, kjer je bil nekdaj slovesno ustoličen za papeža.
Pri hudem potresu leta 2009 je njegova steklena rakev v zelo poškodovani cerkvi v L'Aquili ostala nepoškodovana. Benedikt XVI. je počastil svojega predhodnika. 28. aprila 2009 mu je podaril palij, ki ga je sam prejel pri nastopu službe 24. aprila 2005 in s tem nakazal, da ga bo posnemal v odstopu. [5]
Malo je papežev, ki bi tako burili umetniško domišljijo; Petra Moronskega oziroma Celestina V. je skozi zgodovino vse do danes obdelalo veliko pesnikov, pisateljev, dramatikov in drugih umetnikov. O njem so pisali zelo znani - kot tudi manj znani umetniki peresa.
Njegova učenca sta napisala njegov najstarejši in najskrbnejši življenjepis, znan kot Vita C.
Njegov sodobnik frančiškan Jacopone [11] mu je ob izvolitvi posvetil Hvalo, v kateri se sprašuje, ali bo novi papež kos svoji vzvišeni nalogi:
Loda: Que farai, Pier da Morrone? (del) |
Pohvala: Kaj boš napravil, Peter Moronski? (del) |
Dante je postavil papeža Celestina V. v 3. spevu »Pekla« (vrstice 22–69) takoj za vrati v preddverje, v vežo, v predpekel, in sicer med »lenuhe« (ignavi), ki izpuščajo strašne glasove v tujih jezikih, da gre človeku na jok. Ti so pomešani z angeli, ki se niso odločili niti za Boga niti za Luciferja. Na Dantejevo vprašanje odgovarja spremljevalec pesnik Vergilij, da ti ne zaslužijo daljšega opazovanja. Dante vidi, kako te duše z neznansko hitrostjo tekajo okoli nekega nedoločenega znamenja, ki se vrtinčasto vrti okoli sebe. Sestavljajo nepregledno vrsto, v kateri Dante meni, da je spoznal papeža Celestina V. (tercina 20, vrstice 58-60). Ta se je po Dantejevem mnenju iz lenobe odpovedal papeškemu sedežu. Lenuhi so zoprni tako Bogu kot hudiču: nadlegujejo in pikajo jih ose ter obadi, da jim teče po licu kri, ki pada na zemljo in se meša z njihovimi solzami, kar pijejo ogabni črvi:[12]
Divina commedia: Inferno (del) |
Božanska komedija: Pekel (del) |
Petrarka, ki je bil še vedno blizu dogodkom, je izrazil o tem papežu čisto drugačno mnenje kot papežev sodobnik Dante, ki mu je postal Celestinov naslednik Bonifacij VIII. – pravo Celestinovo nasprotje – ne le politični nasprotnik, ampak tudi osebni sovražnik. V svoji razpravi De vita solitaria (Samotno življenje) Petrarka navdušeno opisuje Celestina in odločno zavrača Dantejevo odklonilno stališče:
Petrarka vsekakor meni, da je bila Celestinova oločitev o odstopu pravilna. O svetniškem papežu Celestinu in njegovem odstopu so pisali kakor sodobniki; tako tudi skozi zgodovino vse do današnjih dni.[13]
Silone [14] predstavlja Celestina v svoji zgodovinski povesti L'avventura di un povero cristiano[15] kot žrtev takratnih zgodovinskih in cerkvenih razmer, kjer njegov sobrat-menih celestinec opisuje razmere takole:
“Vsi smo si torej v svesti dejstva, da so cerkveni prvaki razdeljeni, skoraj enako, v dve sovražni stranki; na eni strani je rodbina Colonna, na drugi pa Orsini. Ne zanima jih porazen položaj krščanskega ljudstva, ampak le lastni rodbinski cilji. Ali je možno hujše bogoskrunstvo in bolj odbijajoči prizori? Kardinali pripadajo velikima rimskima družinama, veleposestnikom in bankirjem. Vsakdo on njih je bolestno pogolten za bogastvom ter steguje roke po premoženju Cerkve in Papeške države.”
Tej oceni ni mogoče oporekati. Silone nam prikaže Petra Murroneja v pripravljenosti, da izkoristi navidezno priložnost in da ugodno vpliva na papeštvo, na preoblikovanje spletk in vicekanclerja kurije v duhovno obnovitveno smer. Ko Celestin nagovarja kardinale in jih spodbuja na potrebo po nravnosti, to povzroči godrnjanje in posmehovanje. Nekdo pripomni: »V tej palači posmehovanje papežu postaja družabna igra.« Ne moremo se oteti vtisa, da pri tem namiguje Silone na pokoncilske razmere, ko so Pavlu VI. – zlasti v zvezi z okrožnoco Humanae vitae (1968) o zaščiti človeškega življenja – oporekale ne le skupine vernikov in teologov, ampak tudi nekateri najvišji cerkveni dostojanstveniki. Tudi Celestin se zaveda, v kakvo močvirje je zabredel. Ni sicer izveden v teologiji, govorništvu, zemljepisu in denarništvu, je pa izveden v evangeljskih čednostih, ki so temu pravo nasprotje; zato vzklikne: “Moj Bog, kaka sprijenost, zvijačnost in hudobnost! Zakaj me nisi pustil v gorah, med mojim ubogim ljudstvom?”
Silone se tudi pridružuje takratnemu javnemu mnenju, češ da je Celestin umrl nasilne smrti.
Barnes [16] v žaloigri o Celestinu "Sunsets and Glories" [17][18] polaga v Bonifacijeva usta na koncu drame besede: “Kdo me bo rešil tega svetega moža?” – namigujoč na besede, ki jih Anouilh [19] polaga v usta Henriku II. [20] glede Tomaža Becketa[21]; on je, sicer posredno, s tem izbruhom jeze zakrivil Tomažev umor, kar je pozneje hudo obžaloval in na papeževo zahtevo delal javno pokoro.
Do tega (domnevnega Celestinovega umora) naj bi privedel prevelik razkorak med (preveč) “nebeškim” Celestinom in (preveč) »zemeljsko« kurijo in njenim dekanom Caetanijem, katero ob nastopu novi papež premišljeno ogovori takole:
Schneider[22] v svoji drami Das groβe Verzicht (Velika odpoved) občuduje Celestina v njegovem asketskem življenju in v odpovedi papeštvu; tudi on povzema mnenje, da so ga umorili.
Brown se tudi peča s tem vprašanjem v svoji znanstveno-fantastični knjigi Angeli in demoni, ki je izšla leta 2000; knjiga med drugim vsebuje veliko znanstvenih netočnosti in zgodovinskih neresničnosti, kakor tudi hudih napadov na katoliško Cerkev, kar daje vtis, da »spodrsljaji« niso slučajni.[23][24][25]
Sweeneyeva knjiga The Pope who quiet [26] je končno od vseh umetniških del o »Nebeškem papežu« najnovejša in najbolj nenavadna. Avtor – ugledni poročevalec BBC-ja in pisatelj – je nazorno podal takratno dogajanje in nagibe, ki so botrovali Celestinovi nepričakovani odločitvi. Po temeljitem preučevanju Celestinovega in Frančiškovega življenja ter zgodovine papeštva je Sweeney prestopil iz protestantizma v katolištvo. Najbolj pa je nenavadno, da je napisal svojo knjigo samo malo pred nepričakovanim odstopom Benedikta XVI.; zato so se razširile govorice, da je s svojo knjigo papežev odstop predvidel in napovedal. Sam pa pravi glede tega takole:
Ljudstvo ga je že za časa njegovega asketskega življenja, posebno pa še po smrti, imelo za svetega moža. 5. maja 1313 ga je v lyonski stolnici razglasil za svetnika Klemen V..
Papež Frančišek je 5. julija 2014 obiskal italijansko deželo Molise, kakor tudi škofijo Isernia-Venafro. Ob tej priložnosti je razglasil začetek jubilejnega Celestinovega leta, ki naj zaznamuje osemstoletnico rojstva svetega Petra Moronskega, papeža Celestina V. Ta je skupaj s svetimi mučenci Nikadrom, Mrcijanom in Darijo sozavetnik škofije in mesta Isernia. Papež Frančišek je Isernio obiskal 720 let po izvolitvi Petra za papeža – in odprl Celestinovo leto. Škofljani v tem vidijo velik dar Božje previdnosti; verniki bodo ob tej priložnosti lahko prejeli tudi popolni odpustek. Jubilejno Celestinovo leto bo končano 5. julija 2015. [29]
Obstaja tudi posebno gibanje, ki ima za cilj razširjanje mirovnega Celestinovega sporočila, ki temelji na vesti, upanju, duhu odpuščanja; oblasti ne gleda kot prednost, ampak kot služenje. Na ta način se poraja versko-kulturno-naravni turizem ob Celestinovi poti. Ocenjujejo in ohranjajo resnične vrednote, ki jih je označila svetnikova navzočnost na muzejski način; to pomaga k oživljanju antične krščanske omike, ki je sijala iz Maielle v srednjo Italijo in drugod po svetu.[30]
Latinsko besedilo [31] | Italijanski prevod [32] | Slovenski prevod |
---|---|---|
|
|
|
Papež Celestin je delil privilegije in pravice z odprto roko; tako je tudi cerkev S. Maria di Collemaggio prejela nenavaden privilegij z omenjeno listino, ki je bil vsakoleten. Bila je sicer navada, da so papeži podelili ob obletnici svojega kronanja odpustek, ki je vseboval popolno odpuščanje krivd in kazni po kesanju in spovedi. Ta privilegij in vse druge je preklical Bonifacij VIII., kar pa je povzročilo vrsto tovrstnih ponaredkov. Bonifacij je uničil vse, kar je njegov prednik napravil – bulo so zato v Akvili toliko bolj skrbno čuvali in jo tudi ohranili do današnjega časa. Kljub temu se je nedvomno navdihoval pri svojem predniku, ko je uvedel odpustek za jubilejno leto 1300. [33]
Seamless Wikipedia browsing. On steroids.
Every time you click a link to Wikipedia, Wiktionary or Wikiquote in your browser's search results, it will show the modern Wikiwand interface.
Wikiwand extension is a five stars, simple, with minimum permission required to keep your browsing private, safe and transparent.