Sebastian Kurz
avstrijski politik / From Wikipedia, the free encyclopedia
Sebastian Kurz, avstrijski bivši politik in bivši kancler, menedžer, * 27. avgust 1986, Dunaj, Avstrija.[4]
Sebastian Kurz | |
---|---|
Zvezni kancler Avstrije | |
Na položaju 7. januar 2020 – 11. oktober 2021 | |
Predsednik | Alexander Van der Bellen |
Namestnik | Werner Kogler |
Predhodnik | Brigitte Bierlein |
Naslednik | Alexander Schallenberg |
Na položaju 18. december 2017 – 28. maj 2019 | |
Predsednik | Alexander Van der Bellen |
Namestnik | Heinz-Christian Strache |
Predhodnik | Christian Kern |
Naslednik | Brigitte Bierlein |
Minister za zunanje zadeve | |
Na položaju 16. december 2013 – 18. december 2017 | |
Kancler | Werner Faymann Reinhold Mitterlehner Christian Kern |
Predhodnik | Michael Spindelegger |
Naslednik | Karin Kneissl |
Osebni podatki | |
Rojstvo | 27. avgust 1986({{padleft:1986|4|0}}-{{padleft:8|2|0}}-{{padleft:27|2|0}})[1][2][…] (37 let) Dunaj[1][3] |
Politična stranka | Avstrijska ljudska stranka |
Partnerji | Sussane Thier |
Alma mater | Univerza na Dunaju |
Poklic | politik |
Podpis | |
Spletna stran | sebastian-kurz.at[1] |
Kurz se je rodil in odraščal v Meidlingu na Dunaju. Leta 2004 je maturiral na GRG 12 Erlgasse in leto pozneje odslužil obvezno služenje vojaškega roka. Kurz je obiskoval pravno fakulteto na dunajski univerzi, a je študij kasneje opustil in se posvetil politični karieri. V politiko je vstopil, ko se je leta 2003 pridružil Mladi ljudski stranki (JVP), podmladku Avstrijske ljudske stranke. Pet let kasneje je prevzel prvo politično funkcijo predsednika JVP na Dunaju. Leta 2010 je Kurz uspešno kandidiral za mesto v dunajskem deželnem svetu. Kot rezultat rekonstrukcije vlade leta 2011 je bil Kurz imenovan na mesto državnega sekretarja notranjega ministrstva za socialno integracijo. Po zakonodajnih volitvah leta 2013 je Kurz postal avstrijski zunanji minister in na položaju ostal do decembra 2017.
Po odstopu podkanclerja Reinholda Mitterlehnerja z mesta predsednika Ljudske stranke (ÖVP) maja 2017, je bil Kurz imenovan za njegovega naslednika. Mitterlehnerjev umik iz politike je privedel do konca Kernove vlade in sprožil predčasne zakonodajne volitve leta 2017; na njih je Kurz sodeloval kot vodilni kandidat svoje stranke. Po volilni zmagi mu je bil podeljen mandat za oblikovanje vlade, ki jo je nato sestavil s stranko svobodnjakov (FPÖ). V svojem mandatu je Kurz sprovedel različne spremembe in prenove, nekaj je bilo tudi škandalov. Po aferi Ibiza in razpadu večinske koalicije ÖVP – FPÖ je Državni svet Kurza s predlogom nezaupnice razrešil. V času njegovega prvega kanclerstva je bil Kurz mlad in politično ambiciozno zaslužen za oživitev tradicionalnega konservativnega gibanja v Avstriji in v večji meri v Evropi. Nekateri nasprotniki so ga označili za nesodelujočega in prenagljenega. Kurz, star 34 let, je bil najmlajši vodja vlade na svetu in prvič izvoljen na mesto 31 let, najmlajši kancler v avstrijski zgodovini.[5]
Po predčasnih parlamentarnih volitvah leta 2019 se je vrnil na oblast in oblikoval novo koalicijo; tokrat z okoljevarstveno stranko Zelenih. Nova vlada je bila imenovana januarja 2020. Program koalicije hitro ovirala pandemija COVID-19. Kurzevi ukrepi na koronavirus in posamezne omejitve so bili ocenjeni kot nerazločni in so bili sprejeti s široko kritiko. Preiskava parlamentarne pododbora o aferi Ibiza, tekoča preiskava korupcije in številni drugi škandali so povzročili strm upad njegove priljubljenosti. Tudi svoj drugi kanclerski mandat je Kurz zaključil s predčasnim odstopom; funkciji se je odpovedal po obtožbah, da naj bi s stranko naročal prirejene javnomnenjske raziskave. Odstop je argumentiral z željo, da dokaže svojo nedolžnost.[6] Na njegov predlog ga je čez dva dni nasledil zunanji minister Alexander Schallenberg.[7]
2. decembra 2021 je na tiskovni konferenci naznanil, da se dokončno umika iz politike. Odločilni dogodek je bil po njegovih besedah rojstvo sina Konstantina, ko je sprejel odločitev, da se po napornih tednih očitkov o korupcijski aferi poslovi s političnih funkcij. Za njegovo delo in "zaupanja vredno sodelovanje" v politiki se mu je zahvali tudi predsednik republike Alexander Van der Bellen.[8][9][10]