Grad Montfort

Montfort je porušen križarski grad v Zgornji Galileji v severnem Izraelu, približno 35 km severovzhodno od Haife in 16 km južno od meje z Libanonom.

Grad Montfort
מבצר מונפור
Del naravnega rezervata Nahal Kziv
Izrael
Grad Montfort Lega gradu na zemljevidu Izraela
Koordinati	33°02′41″N 35°13′34″E
Vrsta	grad ostrog
Informacije o nahajališču
Odprto za javnost	da
Stanje	ruševine
Zgodovina nahajališča
Zgrajeno	1228–1240, 1260s[1][2][3]
Zgradil	Tevtonski viteški red[3]
V uporabi	1230 – 1271[3]
Gradbeni materiali	limestone
Konflikti/vojne	obleganji leta 1266 in 1271

Podolgovato osrednje stanovanjsko krilo

Stolp notranjih vrat

Grad z okolico je zdaj narodni park znotraj naravnega rezervata Nahal Kziv in pomembna turistična destinacija, ki privablja številne obiskovalce iz Izraela in tujine.

Ime

Ime gradu izhaja iz dveh francoskih besed 'mont', 'gora', in 'fort', 'močan', kar pomeni 'močna gora'. V nemščini se je grad temu primerno imenoval Starkenberg, kar pomeni isto. Zgrajen je bil na zemljišču, ki ga je Tevtonski viteški red leta 1220 kupil od francoske družine de Milly, in je bil eden najlepših primerov utrjene stavbne arhitekture v Jeruzalemskem kraljestvu.^[4]

Zgodovina

Montfort je bil glavni grad meniškega vojaškega tevtonskega reda v Sveti deželi, ustanovljenega konec 12. stoletja v pristaniškem mestu Akra. Zgrajen je na ozki in strmi pečini nad južnim bregom Nahal Kziv v Zgornji Galileji, približno 13 km severovzhodno od mesta Nahariya. Za razliko od mnogih drugih križarskih gradov v Sveti deželi ta grad prvotno ni bil zgrajen za vojaške namene, temveč za premestitev dela uprave reda, kot sta arhiv in zakladnica, iz Akre na bolj odmaknjeno lokacijo. Tevtonski red je bil takrat pod velikim pritiskom templjarjev in hospitalcev, ki so ga nameravali prevzeti.^[5]

Kmalu potem, ko so križarji leta 1099 med prvo križarsko vojno ponovno osvojili Sveto deželo, so se tam začeli naseljevati evropski naseljenci. Francoska plemiška družina de Milly je svojo posest začela obdelovati in jo spremenila v kmetijsko posestvo. Leta 1187 so muslimani pod Saladinovim vodstvom v bitki pri Hattinu premagali križarje in zavzeli Jeruzalem. Pod muslimansko oblast je prišlo tudi ozemlje, kjer je kasneje stal grad Montfort, ki niti za križarje niti za muslimane ni bilo pomembno. Kmetijska zemljišča niso imela strateškega pomena, še posebej zato, ker so se nahajala daleč od Jeruzalema in glavne ceste.

Saladinova zmaga je sprožila tretjo križarsko vojno (1189–1192), ki jo je vodil angleški kralj Rihard I. in se je končala z veliko križarsko zmago. Ozemlja Jeruzalemskega kraljestva so bila kljub zmagi veliko manjša od tistih pred Saladinovimi osvojitvami. Jeruzalem in večina osrednjih Judejskih in Samarijskih gora sta ostala pod muslimansko oblastjo, križarji pa so vladali predvsem na sredozemski obalni ravnini in v Galileji. Ko so križarji za svojo novo prestolnico izbrali Akro, se je pomen Montforta povečal zaradi bližine nove prestolnice, saj je bil od nje oddaljen samo 13 km. Družina de Milly je med tretjo križarsko vojno dobila nazaj svoje posesti in jih leta 1220 prodala tevtonskim vitezom. Nemški vitezi so začeli prenavljati stavbe na posestvu in bili po notranjih sporih med njimi ter templjarji in hospitalci prisiljeni zapustiti Akro. Preselili so se na posestvo družina de Milly, kjer naj bi zgradili tudi grad.

Gradnja gradu in njegova raba (1228-1271)

Po uradni prošnji velikega mojstra tevtonskega reda Hermanna von Salza za pomoč papežu Gregorju IX., mu je papež poslal finančne prispevke številnih romarjev in evropskih državljanov kot pomoč za obnovo nove posesti. S pomočjo teh prispevkov so tevtonski vitezi posest utrdili in jo spremenili v veličasten grad. Vitezi so leta 1229 tja preselili svoj sedež, arhiv in zakladnico. Od takrat posest ni bila več zgolj kmetijsko posestvo in je veljala za grad z vsemi pripadajočimi posledicami. Tevtonski vitezi so grad utrdili in v središču zgradili podolgovato dvonadstropno zgradbo v obliki dvorane. Slednja je zdaj glavni ostanek porušenega gradu.

Obleganje leta 1266

Leta 1266 je grad oblegala vojska pod vodstvom dveh emirjev mameluškega sultana Bajbarsa. Vztrajen odpor branilcev je na koncu prisilili mameluško vojsko k odhodu.^[4]

Obleganje leta 1271

Leta 1271, potem ko so mameluki osvojili večino križarskih trdnjav, je Bajbars sam napadel grad z več bataljoni inženircev.^[4] Po približno treh dneh obleganja so Bajbarsovi vojaki zavzeli preddverje (rabad) in naslednji dan še notranje preddverje (bašura). Petnajsti dan so se preostali branilci predali.^[6] Zaradi predhodnih pogajanj med Bajbarsom in križarji so slednji lahko zapustili grad z vsem svojim imetjem in se vrnili v Akro. Po padcu Akre leta 1291 so tevtonski vitezi svoj sedež prestavili v Benetke.^[4]

Mameluki so nato v dvanajstih dneh grad popolnoma porušili.^[6]

Adrian Boas za hiter padec gradu krivi njegovo šibko geografsko lego in nedokončane zunanje utrdbe, medtem ko Nicholas Morton z Univerze Nottingham Trent med dejavnike vključuje Bajbarsovo plenjenje posesti tevtonskega reda in oslabljeno moralo branilcev po padcu treh drugih gradov leta 1271.^[1]

Izkopavanja

Grad, prikazan na risbi v Britanskem pregledu zahodne Palestine iz leta 1871-1877

Grad je leta 1877 pregledal Horatio H. Kitchener za Britanski pregled zahodne Palestine.^[4]

Arheološka izkopavanja v Montfortu so se začela leta 1926 v okviru odprave, ki jo je organiziral Bashford Dean, kustos oddelka za orožje in oklepe Metropolitanskega muzeja umetnosti v New Yorku.^[7] Dean je za vodjo izkopavanj izbral Williama L. Calverja.

Štiritedensko sezonsko izkopavanje je potekalo poleti 2011. Organiziral ga je profesor Adrian Boas z Univerze v Haifi, podprlo pa Društvo za preučevanje križarskih vojn in latinskega vzhoda. Izkopavanja se od takrat nadaljujejo vsako poletje. Avgusta 2015 in 2016 so pri izkopavanjih sodelovali študenti z Royal Holloway Univerze v Londonu.

Leta 2017 so v gradu Montfort odkrili prostor za družabne igre in luksuzno jedilnico.^[8] Leta 2018 so pod gradom našli okrašeno gotsko dvorano.^[9] Leto kasneje so našli dokaze o uničenju Mamelukov, ki segajo v čas Bajbarsovega pohoda leta 1266. ^[10]