Hartaknut
From Wikipedia, the free encyclopedia
Remove ads
Hartaknut, Hardiknut, Harteknut ali Hartiknut je bil od leta 1035 do 1037 in od 17. marca 1040 do 1042 kralj Anglije, in od leta 1035 do 1042 tudi kralj Danske, * 1018/1019, † 8. junij 1042, Lambeth pri Londonu, Anglija.
Bil je sin kralja Knuta Velikega in njegove druge žene Eme Normandijske ter polbrat Harolda I. Angleškega, rojenega v Knutovem prvem zakonu. Hartaknut ni bil zelo pomemben vladar, kar je na koncu preprečilo očetove ambiciozne načrte za dolgotrajno anglo-skandinavsko vladarsko dinastijo. Potem ko se je na poroki svojega privrženca do smrti napil, ga je v Angliji brez težav nasledil njegov starejši polbrat Edvard Spovednik, sin njegove matere in kralja Etelreda II. Nepripravljenega.
Remove ads
Življenje
Hartaknut je bil prvič omenjen leta 1023, ko je bil v Londonu s staršema, Knutom in Emo.[1] Ko se je Knut leta 1026 vrnil v Anglijo, je svojega sina Hartaknuta, starega približno osem let, imenoval za danskega kralja pod skrbništvom svojega svaka, jarla Ulfa Thorgilssona.[2] Leta 1028 je Hartaknuta ponovno potrdil za kralja, Hakona Eriksona pa je imenoval za regenta Norveške.[2] Leta 1035 je Magnus Dobri izgnal Hartaknutovega polbrata Svena Knutsona iz Norveške. Sven in njegova mati Elfgigu sta pobegnila na Dansko in se pridružila Hartaknutu, ki si je na Danskem delil oblast s Svenom.[3]
Knut Veliki je pred svojo smrtjo 12. novembra 1035 odredil, da se njegovo kraljestvo razdeli med njegova sinova: Sven naj bi prejel Norveško, Hartaknut Dansko, Harold Zajčja noga pa naj bi vladal v Angliji.[4] Sven je umrl kmalu za svojim očetom. Kraljica Ema in grof Godwin Wesseški sta želela, da bi v Angliji vladal Hatraknut, ker je bil Hatraknut vojaško vezan na Danskem,[1] pa je bil s podporo Leofrika Mercijskega ter Haroldove in Svenove matere Elfgifu Northamptonske za angleškega kralja v Oxfordu konec leta 1035 izvoljen Harold Zajčja noga.[4] Njegova izvolitev je privedla do delitve kraljestva: Hartaknut je vladal v južnem delu, Harold pa v severnem delu kraljestva.[1][4]
V Skandinaviji sta se leta 1036 s svojima vojskama srečala Hartaknut in Magnus Dobri, vendar do bitke ni prišlo. Sklenjen je bila mirovni in dedni sporazum, po katerem bo tisti, ki bo živel dlje, podedoval oblast drugega.[3][5]
Edvard Spovednik in njegov brat Alfred Eteling, sinova Hartaknutove matere Eme iz prvega zakona s kraljem Etelredom II., sta leta 1036 ali 1037 poskušala prevzeti oblast v Angliji. Ema je živela v Winchesterju s Hartaknutovo telesno stražo. Harold Zajčja noga je tja poslal vojsko, da je zasegla njeno zakladnico. Ema je ostala brez denarja in pobegnila v Brugge v Flandriji h grofu Balduinu V. Pobožnemu, ki jo je prijazno sprejel. Alfreda je ujel grof Godwin Wesseški, ga oslepil in Alfred je zaradi ran kmalu nato umrl. Njegovi privrženci so bili pobiti ali pohabljeni. Edvard Spovednik se je vrnil v Normandijo.[4][1] Do leta 1037 je Harold pridobil dovolj podpornikov, da se je dal okronati za kralja vse Anglije.
Hartaknut je leta 1039 sledil svoji izgnani materi v Flandrijo[1] in tam zbral vojsko, da bi po smrti polbrata Harolda Zajčja noga marca 1040 zavzel angleški prestol. 14. junija 1040 se je z 62 vojnimi ladjami izkrcal v Sandwichu in brez odpora zasedel angleški prestol.[6] Haroldovo truplo je ukazal izkopati in ga vreči v močvirje ob Temzi. Hartaknut je zdaj vladal tako Angliji kot Danski. Godwin je bil obtožen umora Hartaknutovega polbrata Alfreda, vendar je zanikal krivdo in trdil, da je ravnal po ukazu kralja Harolda. Bil je oproščen, verjetno tudi zaradi bogatih daril kralju.[4]
Hartaknut je v Angliji uvedel zatiralske davke. Ko je množica v Worcesterju umorila dva njegova davčna izterjevalca, je Hartaknut tja poslal svoje hujskače, ki so požgali Worcester, pobili številne prebivalce in opustošili okoliško podeželje.[1] Leta 1041 je umoril svojega sorodnika Edvulfa III., grofa Bernicijskega, in njegovo grofijo podelil Sivardu, grofu Yorškemu in Northumbrijskemu. Prodal je tudi prazna škofijska mesta. V nekaj mesecih se je popolnoma odtujil od Angležev, ki so ga z veseljem sprejeli kot svojega novega kralja.
Leta 1041 je iz izgnanstva v Normandiji pripeljal v Anglijo svojega starejšega polbrata Edvarda, zadnjega sina kralja Etelreda in svoje matere, in ga imenoval za dediča kraljestva.[6]
Medtem ko je bil Hartaknut v Angliji, je Magnus Dobri leta 1041/1042 odplul na Dansko z vojsko 70 ladij. Hartaknut je proti njemu poslal svojo floto, a je bil poražen.[6]
8. junija 1042 se je Hartaknut na pojedini ob poroki enega od svojih privržencev v Lambethu blizu Londona do smrti napil. Še preden je bil pokopan, je bil za njegovega naslednika razglašen Edvard Spovednik. Ker Hartaknut ni imel otrok, na Danskem ni bilo mogoče najti primernega dediča prestola. Praznino je zapolnil norveški kralj Magnus Dobri.
Remove ads
Sklici
Viri
Wikiwand - on
Seamless Wikipedia browsing. On steroids.
Remove ads