Jani Golob
slovenski glasbenik From Wikipedia, the free encyclopedia
Remove ads
Jani Golob, slovenski skladatelj, aranžer, violinist in pedagog, * 18. januar 1948, Ljubljana.
Opus Janija Goloba je pogosto na meji resne, zabavne in jazzovske glasbe. Poleg mnogih komornih in orkestralnih del obsega tudi scensko, filmsko, zabavno glasbo ter priložnostno glasbo za različne slovenske oglase, televizijske avize, itd. Golob si kot skladatelj privošči prijetno razkošje neodvisnosti, tudi do trendov sodobne glasbe. Med njegova najpomembnejša dela sodijo Štiri slovenske ljudske pesmi (1979 in 2005), Koncert za violino in orkester (1998), balet Krst pri Savici (1989) in opere Krpanova kobila (1992), Medeja (1999), Ljubezen kapital (2010). Odlikuje ga absolutni posluh.[1]
Njegov mednarodno, najbolj prepoznaven komad (avizo), uradno sicer brez naslova, je tako imenovana »Planica Slow Motion Theme«, instrumentalna glasbena podlaga iz leta 1997, ki jo vse od takrat predvajajo v počasnih posnetkih skokov v Planici. Ta melodija ga je naredila prepoznavnega tudi izven meja Slovenije. Po zaslugi vsakoletnih mednarodnih prenosov in posnetkov, ki segajo vse tja od Japonske, Rusije in ZDA, se je glasba zasidrala v srca milijonov gledalcev širom po svetu. Golob in njegov avizo sta izjemno cenjena in popularna predvsem na Poljskem, Skandinaviji, Avstriji itd. Ta komad velja za naslednico Kraljeve Andromede, ki se je v letih 1985−1994 predvajala v počasnih posnetkih v Planici.
Širokemu občinstvu v Sloveniji je najbolj znan po svojem prispevku v zabavni, filmski in televizijski glasbi, za katero je pisal izkjučno glasbo in aranžamaje, medtem ko so mu besedila pisali drugi. Veliko je ustvarjal tudi za film, med najbolj znane pa sodita »Poletje v školjki« (1985) in »Čisto pravi gusar« (1987). Napisal je veliko jinglov za televizijske oglase. Najbolj znan je prav gotovo »Moja dežela« (1986) kot podlaga za »Gostje prihajajo«, osrednji oglas posnet v okviru akcije Slovenija, moja dežela. balade. Nenazadnje je Golob tudi avtor orkestrirane različice Slovenske himne[2], ki jo uporablja slovenski protokol in je izdana na več zgoščenkah. Leta 1973 pa je kot igralec nastopil v celovečernem filmu Ljubezen na odoru.[3]
Remove ads
Kariera
Na Akademiji za glasbo v Ljubljani je v razredih prof. Karla Rupla in Alija Dermelja študiral violino ter leta 1971 diplomiral. Po končanem služenju vojaškega roka se je leta 1972 zaposlil kot violinist v Simfoničnem orkestru RTV Slovenija. Kompozicijo je na ljubljanski Akademiji za glasbo vpisal že leta 1969, v razredu Uroša Kreka pa je diplomiral leta 1977. V okviru kompozicije je sprva deloval pretežno kot aranžer, kasneje je začel skladati tudi avtorsko glasbo. Kot mladenič je bil član skupine »Delial«, pri kateri je igral bas kitaro. Leta 1987 se je zaposlil kot urednik Uredništva za resno glasbo in balet na TV Slovenija, ves čas pa ga je vodila izjemno plodovita skladateljska dejavnost. Od leta 1992 je član Evropske akademije znanosti in umetnosti.
S pedagoško dejavnostjo se je začel ukvarjati v študijskem letu 1990/91, ko je kot docent predaval na Pedagoški fakulteti v Mariboru. Od leta 1993 deluje ljubljanski Akademiji za glasbo, kjer je sprva poučeval elektroakustiko na oddelku za glasbeno pedagogiko. Hkrati je med letoma 1994 in 2002 poučeval na ljubljanski AGRFT, kot nosilec predmeta oblikovanje zvoka za režiserje in dramaturge. Od študijskega leta 1998/99 dalje je redno zaposlen na Akademiji za glasbo, kjer je od leta 2001 predstojnik oddelka za kompozicijo in glasbeno teorijo, od leta 2007 ima akademski naziv redni profesor. Golob je bil mentor nekaterim vidnejšim glasbenim ustvarjalcem mlajše generacije, kot so Damjan Pobega, Tomaž Pirnat, Gregor Stermecki, Neža Buh (Neisha), Nejc Bečan, Žiga Stanič. V študijskem letu 2004/05 je deloval tudi kot gostujoči profesor na Akademiji za glasbo v Zagrebu.
Kompozicije Janija Goloba izvajajo domala vsi najpomembnejši slovenski ansambli oz. posamezni poustvarjalci, pa tudi pomembni evropski glasbeniki: Orkester Slovenske filharmonije, Simfonični orkester RTV Slovenija, ljubljanska Opera, Camerata Labacensis, Komorni orkester Slovenske filharmonije, Štatna filharmonija Košice, Orkester Slovenske vojske, Orkester slovenske policije, Big Band RTV Slovenija, Komorni ansambel solistov DSS (KOS), Berlinski simfoniki - ter njihovi dirigenti Anton Kolar, Samo Hubad, Uroš Lajovic, Anton Nanut, Carl Davis, Walter Proost, David de Villiers, En Shao, George Pehlivanian, idr. Solistične parte njegovih skladb so krstno izvedli Irena Grafenauer, Aci Bertoncelj, Primož Novšak, Matej Zupan, Alojz Zupan, Stanko Arnold, Jože Falout, Boštjan Lipovšek, Hinko Haas, Anja Bukovec, Oksana Pečeny, kvartet Tartini, Juvavum Brass, ansambel MD7 in drugi.
Jani Golob je kot kulturni delavec opravljal številne funkcije v javnih zavodih in stanovskih glasbenih društvih. Bil je podpredsednik Glasbene mladine Slovenije, član komisije za vpis v razvid samostojnih umetnikov v kulturi pri Ministrstvu za kulturo RS, predstavnik RTV Slovenije v delovni skupini EBU za glasbo (1992-1998), član mednarodnih žirij na evropskih festivalih, član ekspertne skupine za glasbo pri MOL, član senata Akademije za glasbo ter senata Univerze v Ljubljani (od 2001 dalje), član sveta za visoko šolstvo pri Ministrstvu za šolstvo in šport, soustanovitelj in predsednik upravnega odbora Slovenskega glasbeno-informacijskega centra SIGIC (od 2004 dalje). Med letoma 2002 in 2006 je bil predsednik[4][5] Društva slovenskih skladateljev.
Njegov sin je slovenski skladatelj Rok Golob.
Remove ads
Nagrade in priznanja
Je prejemnik mnogih uglednih in prestižnih slovenskih in mednarodnih nagrad na področju tako resne kot zabavne glasbe. Prva priznanja strokovnih javnosti je prejel v 2. polovici 70-ih let; leta 1975, 1976 ter 1980 je prejel zlato plaketo SOKOJa za najboljši aranžma na prireditvi Slovenska popevka, leta 1977 srebrno plaketo mednarodne žirije na Slovenski popevki, leta 1980 pa 2. in 3. nagrado strokovne žirije na Slovenski popevki. Ob zaključku študija na Akademiji za glasbo je leta 1977 prejel Prešernovo nagrado Univerze v Ljubjani za skladbo »Concertino za veliki orkester«. Za skladbo »Sv. Sintilawdič« je leta 1978 prejel 3. nagrado prireditve Grand Prix de musique Folklorique de Radio Bratislava. Kot avtor glasbe za oglasni filmček »Gostje prihajajo« (iz akcije »Slovenija, moja dežela«) je leta 1987 na mednarodnem festivalu Prix National na 34ème Festival du Film Publicitaire Cinema & Television Cannes v Cannesu prejel skupinsko nagrado, na festivalu turističnega filma v Berlinu pa najvišjo nagrado. Župančičevo nagrado je prejel leta 1983, za »Štiri slovenske ljudske pesmi za godala«. V 1980.-ih je prejel dve pomembni priznanji s področja filmske umetnosti: zlato nagrado Metod Badjura na Tednu domačega filma (Celje, 1986), kjer je prejel skupinsko nagrado za nadaljevanko Primož Trubar CF Heretik, dve leti kasneje pa na isti prireditvi še priznanje Metod Badjura za glasbo v filmih Čisto pravi gusar in Poletje v školjki 2. Za slovenski kulturni prostor najpomembnejša je nagrada Prešernovega sklada za »Koncert za violino in orkester«, ki jo je prejel leta 2000. V letu 2012 je prejel Kozinovo nagrado.[6]
Remove ads
Glasbeni opus
Orkestralna glasba
Vokalna glasba
Zborovska glasba
Glasbeno-scenska dela
Komorna glasba
Solistična instrumentalna glasba
Remove ads
Popularna glasba
Film
Televizija
Remove ads
Uspešnice
Diskografija
- LP: Jani Golob - pesmi za otroke, 1982 [7]
- LP: Jani Golob - skladatelj, 1988
- kaseta: Glasba iz filma Poletje v školjki I. in II., 1986
- kaseta: Sklicujem zborovanje, šansoni, 1987
- kaseta: Pusti pevcu peti, Prešernove pesmi, 1991
- kaseta: Pevca pesem sladka, Prešernove pesmi, 1991
- dvojna kaseta: Škofjeloški pasijon, 1992
- CD: Jani Golob - skladatelj, 1994
- CD: Lepa Vida, glasba iz predstave, 1995
- CD: Jani Golob - skladatelj, 2004 (Edicije DSS)
- CD. Jani Golob- opera , 2012 (Edicije DSS)
- CD Valovanje strun Jani Golob in Mojca Zlobko-Vajgl
Remove ads
Glej tudi
Sklici in opombe
Zunanje povezave
Wikiwand - on
Seamless Wikipedia browsing. On steroids.
Remove ads