Ludvik IX. Francoski

kapetinški kralj Francije med letoma 1226 in 1270; svetnik Katoliške cerkve From Wikipedia, the free encyclopedia

Ludvik IX. Francoski
Remove ads

Ludvik IX., splošno znan kot sveti Ludvik ali Ludvik sveti, je bil od leta 1226 do 1270 francoski kralj in najslavnejši med Kapetingi, * 25. april 1214, † 25. avgust 1270.

Podatki na hitro Kralj Francije, Vladanje ...

Okronan je bil v Reimsu po smrti svojega očeta Ludvika VIII., star komaj dvanajst let. V kraljestvu je kot regentka vladala njegova mati Blanka Kastiljska. Ko je Ludvik postal polnoleten, je mati do njene smrti ostala njegova cenjena svetovalka. Blanka se je med regentstvom spopadala z uporniškimi vazali in zagotovila Kapetingom uspeh v albižanski križarski vojni, ki se je začela 20 let prej.

Kot vladar se je Ludvik IX. soočal s ponavljajočimi se konflikti z nekaterimi najmočnejšimi plemiči svojega kraljestva, kot sta bila Hugo X. Lusignanski in Peter Dreuxski. Istočasno je angleški Henrik III. poskušal obnoviti anžujske celinske posesti, vendar je bil v bitki pri Taillebourgu takoj poražen. Ludvik je priključil več provinc, predvsem dele Akvitanije, Maine in Provanse. Spoštoval je zaobljubo, ki jo je izrekel med molitvijo za ozdravitev med hudo boleznijo, in vodil nesrečno sedmo in osmo križarsko vojno proti muslimanskim dinastijam, ki so vladale v severni Afriki, Egiptu in Sveti deželi. Med sedmo križarsko vojno je bil ujet in odkupljen, med osmo križarsko vojno pa je umrl zaradi griže. Nasledil ga je njegov sin Filip III.

Ludvik IX. je reformiral francoski pravni postopek in ustvaril pravosodni sistem, v katerem so se vlagatelji peticij lahko pritožili na razsodbe neposredno kralju. Prepovedal je sojenja s težkimi fizičnimi preskusi, poskušal končati zasebne vojne in v kazenske postopke uvedel domnevo nedolžnosti. Da bi uveljavil svoj novi pravni sistem, je ustanovil provoste in sodne izvršitelje. Ludvik IX. je užival izjemen ugled v celotnem evropskem krščanskem svetu. Njegove vladavine se pogosto spominjajo kot zlate gospodarske in politične dobe srednjeveške francoske kraljevine. Evropski vladarji so ga včasih prosili, da razsoja v sporih zunaj svojega kraljestva.[2][3]

Njegovi oboževalci so ga več stoletij imeli za idealnega krščanskega vladarja. Njegova viteška spretnost in privlačnost v javnosti sta ga naredili priljubljenega, čeprav so ga sodobniki občasno grajali kot "meniškega kralja".[3][4] Ludvik je bil kljub svojim liberalnim pravnim reformam pobožen kristjan in uveljavljal strogo katoliško ortodoksnost. Sprejel je stroge zakone, ki so kaznovali bogokletje,[5] in se lotil francoskih Judov, vključno s sežiganjem Talmuda po sporu v Parizu.[6] Je edini kanonizirani kralj Francije.

Remove ads

Zgodnja leta

Rojen je bil 25. aprila 1214 v Poissyju pri Parizu kot sin Ludvika VIII. in Blanke Kastiljske.[7] Njegov stari oče po očetovi strani je bil kralj Filip II. Francoski, po materini strani pa Alfonz VIII. Kastiljski. Mentorji, ki jih je izbrala mati, so ga učili latinščine, javnega nastopanja, pisanja, vojaških veščin in vladanja.

Pri dvanajstih letih mu je umrl oče in Ludvik je bil manj kot mesec kasneje v stolnici v Reimsu okronan za Ludvika IX. Do njegove polnoletnosti je v njegovem imenu vladala njegova mati.[8]

Medtem ko so njegovi sodobniki na njegovo vladavino gledali kot na sovlado kralja in njegove matere, zgodovinarji na splošno verjamejo, da je Ludvik začel samostojno vladati leta 1234, njegova mati pa je prevzela bolj svetovalno vlogo[2] in imela močan vpliv nanj do svoje smrti leta 1252.[8][9]

Remove ads

Križarske vojne

Leta 1229 je Ludvikova mati s sklenitvijo sporazuma z Rajmondom IV. Toulouškim končala albižansko križarsko vojno. Ludvik je odšel na dve križarski vojni: sedmo leta 1248 in osmo leta 1270.

Sedma križarska vojna

Thumb
Gustave Doré (gravura): Ludvik IX. iz Aigues-Mortes odhaja na sedmo križarsko vojno
Thumb
Kip svetega Ludvika pri baziliki Sacré-Cœur v Parizu

Ludvik in njegovi privrženci so se v Egiptu izkrcali 4. ali 5. junija 1249 in svojo kampanjo začeli z zavzetjem pristanišča Damietta.[10][11] Napad je v muslimanskem Ajubidskem sultanatu povzročil nekaj motenj, še posebej, ker je bil sultan al-Malik as-Salih Najm al-Din Ajub na smrtni postelji. Pohod Evropejcev iz Damiette proti Kairu skozi delto Nila je potekal počasi. Sezonska visoka gladina Nila in poletna vročina sta jim onemogočala napredovanje.[12] [18] Ajubidski sultan je v tem času je umrl. Oblast v državi je prevzela njegova vdova in sultanova žena Šadžar al-Dur.

8. februarja 1250 je Ludvik v bitki pri al-Mansuri izgubil svojo vojsko,[13] njega pa so ujeli. Izpustili so ga po plačilu odkupnine 400.000 turskih liver (približno 80 milijonov sedanjih USD) in predaji mesta Damietta.[14]

Štiri leta v Jeruzalemskem kraljestvu

Ludvik je po osvoboditvo preživel štiri leta v Jeruzalemskem kraljestvu, večinoma v Akonu, Cezareji in Jaffi, kjer je pomagal obnavljati obrambne položaje[15] in vzdrževal diplomatske odnose s Sirijo in Egiptom. Spomladi 1254 se je s svojo preživelo vojsko vrnil v Francijo.[16]

Ludvik je izmenjal več pisem in odposlancev z mongolskimi vladarji tistega obdobja. Leta 1248 so k Ludviku prišli odposlanci mongolskega vojaškega poveljnika Eldžigideja, nameščenega v Armeniji in Perziji.[17] Eldžigidej je predlagal, da bi se kralj Ludvik izkrcal v Egiptu, medtem ko bi on sam napadel Bagdad, da bi preprečil muslimanom Egipta in Sirije, da bi združili svoje sile. Ludvik je poslal v Mongolijo dominikanskega duhovnika Andréja de Longjumeauja kot odposlanca k velikemu kanu Gujuku. Gujuk je pred njegovim prihodom umrl, Gujukova vdova in regentka Ogul Kajmiš pa je kraljevo diplomatsko ponudbo zavrnila.[18]

Ludvik je na mongolski dvor poslal še enega odposlanca, frančiškana Viljema iz Rubrucka, ki je obiskal velikega kana Möngkeja in več let preživel na mongolskem dvoru. Leta 1259 je vladar Zlate horde Berke od Ludvika zahteval pokornost.[19] V nasprotju z njim sta mongolska kana Mongke in Kublajev brat Hulegu francoskega kralja pisno prosila za vojaško pomoč, vendar pismo nikoli ni prispelo do Francije.[20]

Osma križarska vojna

Thumb
Jean Fouquet, Grandes Chroniques de France (1455–1460): Ludvikova smrt; umrl je v okolici Tunisa v svojem šotoru, okrašenem s kraljevimi simboli

Na seji parlamenta v Parizu 24. marca 1267 so Ludvik in njegovi trije sinovi "prevzeli križ". Ko je izvedel za poročila misijonarjev, se je Ludvik odločil, da bo pristal v Tunisu, in naročil svojemu mlajšemu bratu Karlu Anžujskemu, naj se mu tam pridruži. Križarji, med katerimi je bil tudi bodoči angleški kralj Edvard I., so se 17. julija 1270 izkrcali v Kartagini, nakar je v taboru izbruhnila bolezen. Mnogi so umrli zaradi griže, 25. avgusta tudi sam Ludvik.[15][21]

Remove ads

Otroci

  • Blanka (12. julij/4. december 1240 – 29. april 1244), umrla v otroštvu[22]
  • Izabela (2. marec 1241 – 28. januar 1271), poročena s Teobaldom II. Navarskim[23]
  • Ludvik (23. september 1243/24. februar 1244 – 11. januar/2. februar 1260), zaročen z Berengarijo Kastiljsko[24]
  • Filip III. (1. maj 1245 – 5. oktober 1285), poročen z Itabelo Aragonsko in drugič z Marijo Brabantsko
  • Ivan (1246/1247 – 10. marec 1248), umrl v mladosti[22]
  • Ivan Tristan (8. april 1250 – 3. avgust 1270), grof Valonije, poročen z Jolando II. Neversko[22]
  • Peter (1251 – 6./7. april 1284),[22]grof Percheja in Alençona, poročen z Ivano Châtillonsko
  • Blanka (začetek 1253 – 17. junij 1320), poročeno s Ferdinandom de la Cerda, infantinja Kastilije[22]
  • Margareta (začetek 1255 – julij 1271), poročena z Ivanom I. Brabantskim
  • Robert (1256 – 7. februar 1317), grof Clermonta,[22] poročen z Beatriko Burgundsko;[22] ko je zakonita moška linija Filipa III. leta 1589 izumrla, je francoska krona prešla na njegovega potomca Henrika IV., prvega burbonskega kralja
  • Neža (1260 – 19./20. december 1327), poročena z Robertom II. Burgundskim[22]

Ludvikova in Margaretina otroka, ki sta umrla v otroštvu, sta bila pokopana v cistercijanski opatiji Royaumont. Leta 1820 sta bila prenešena v baziliko Saint-Denis.[25]

Smrt in zapuščina

Ludvik je umrl v Tunisu 25. avgusta 1270 v epidemiji dizenterije, ki je zajela njegovo vojsko.[21][26][27] V skladu z evropskimi navadami je bilo njegovo telo izpostavljeno postopku, znanemu kot mos teutonicus, preden so bili njegovi posmrtni ostanki vrnjeni v Francijo.[28] Nasledil ga je sin Filip III.

Ludvikov mlajši brat Karel I. Neapeljski je shranil njegovo srce in drobovje in ju prenesel v stolnico v Monrealu blizu Palerma.[29] Ludvikove kosti so v dolgem sprevodu prenesli po kopnem čez Sicilijo, Italijo, Alpe in Francijo in jih pokopali v kraljevi nekropoli v Saint-Denisu maja 1271.[30] Karel I. in Filip III. sta kasneje razdala številne Ludvikove relikvije, da bi spodbudila Ludvikovo čaščenje.[31]

Remove ads

Družinsko drevo

 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
16. Ludvik VI. Francoski
 
 
 
 
 
 
 
8. Ludvik VII. Francoski
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
17. Adelajda Mauriennska
 
 
 
 
 
 
 
4. Filip II. Francoski
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
18. Teobald II. Šampanjski
 
 
 
 
 
 
 
9. Adela Šampanjska
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
19. Matilda Koroška
 
 
 
 
 
 
 
2. Ludvik VIII. Francoski
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
20. Balduin IV. Hainautski
 
 
 
 
 
 
 
10. Balduin V. Hainautski
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
21. Alica Namurska
 
 
 
 
 
 
 
5. Izabela Hainautska
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
22. Thierry Flandrijski
 
 
 
 
 
 
 
11. Margareta I. Flandrijska
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
23. Sibila Anžujska
 
 
 
 
 
 
 
1. Ludvik IX. Francoski
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
24. Alfonz VII. Leonski in Kastiljski
 
 
 
 
 
 
 
12. Sančo III. Kastiljski
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
25. Berengarija Barcelonska
 
 
 
 
 
 
 
6. Alfonz VIII. Kastiljski
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
26. García Ramírez Navarski
 
 
 
 
 
 
 
13. Blanka Navarska
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
27. Margareta L'Aiglska
 
 
 
 
 
 
 
3. Blanka Kastiljska
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
28. Gotfrid Anžujski
 
 
 
 
 
 
 
14. Henrik II. Angleški
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
29. cesarica Matilda
 
 
 
 
 
 
 
7. Eleanora Angleška
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
30. Viljem X, Akvitanski
 
 
 
 
 
 
 
15. Eleonora Akvitanska
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
31. Aénora Châtelleraultska
 
 
 
 
 
 
Remove ads

Čaščenje Ludvika kot svetnika

Podatki na hitro Svetnik, kralj Francije spovednik ...

Papež Bonifacij VIII. je leta 1297 objavil Ludvikovo kanonizacijo.[32] Bil je edini francoski kralj, razglašen za svetnika,[33] in pogosto zgled idealnega krščanskega vladarja.[32]

Sestre usmiljenke sv. Ludvika, imenovane v njegovo čast, so rimskokatoliški verski red, ustanovljen leta 1803 v mestu Vannes v Franciji.[34] Podoben red, Sestre sv. Ludvika, je bil ustanovljen leta 1842 v Juillyju.[35][36]

Častijo ga kot sozavetnika Tretjega reda svetega Frančiška, ki ga priznava kot člana reda. Ko je postal kralj, je v njegovi hiši ob običajnih dnevih jedlo več kot sto revežev. Pogosto je tem gostom stregel kar on. Njegova dobrodelna dejanja, skupaj z njegovimi pobožnimi verskimi praksami, so ustvarila legendo, da se je pridružil Tretjemu redu, čeprav je malo verjetno, da se mu je kdaj dejansko pridružil.[37]

Sveti Ludvik goduje 25. avgusta.[38][39]

Remove ads

Sklici

Viri

Loading related searches...

Wikiwand - on

Seamless Wikipedia browsing. On steroids.

Remove ads
Remove ads