Modoc

Modoc je eno od dveh plemen jezikovne družine Lutuamian, poddružine penutskih jezikov, ki so v 19. stoletju prebivala na območjih okoli jezer Little Klamath, Tule in Modoc ter v dolini reke Lost River, Kalifornija. Najbolj sorodni so plemenu Klamath. Sami sebe imenujejo Maklaks.

Ozemlja ameriških staroselcev v predkolonialnem obdobju

Ime

Modoci so znani tudi kot Lutuami, kot so jih klicali Ilmawi, po katerih je družina Lutuamian dobila ime. Druga plemena Pit River so jih klicala Lutmáwi. Ime Modoc izvira iz Móatokni, kar pomeni 'južnjaki' (=southerners). Druga manj znana imena zanje so bila Saidoka (od Šošonov), Pᵪánai (Yreka Shasta) in Aígspaluma, kot so Prebodeni Nosi (Nez Perce) klicali vse Indijance na rezervatu Klamath. Ime La-la-cas se navaja kot njihovo staro izvirno ime.^[1]

Teritorij

Teritorij Modocov je obsegal približno 12.500 kvadratnih kilometrov (5.000 kvadratnih milj), ki se razprostira na območju planote, vzhodno od gorovja Cascade v severni Kaliforniji in južnem Oregonu.

Populacija

Cheewa James je ocenil, da je bilo leta 1800 med 400 in 800 Modocov, medtem ko Dunn navaja, da njihovo število nikoli ni preseglo 400 do 500. Po Cooku pa jih je bilo v prazgodovini okoli 3.000.

Življenje

Modoci so bili predvsem nabiralci semen, korenin in jagodičja, ter ribiči in lovci na manjšo divjačino, kot so sesalci in ptice.

Moški so lovci in se ukvarjajo z lovom na manjše sesalce in ptice ter ribolovom. Treba je omeniti, da so Modoci lovili kar 12 vrst ptic, med njimi divje gosi, race in labode. Od sesalcev (14 vrst) so imeli na voljo med drugim zajca, grizlija, jelena, debeloroge ovce, vidre in drugo. Losos in jegulja sta bila najpomembnejša med ribami, lovili pa so tudi želve. Modoci so naseljevali težaven teren in za hrano so se morali potruditi. Nabirali so tudi jajca divjih gosi in rac. Žensko delo je bilo nabiranje rastlinske hrane in flore, katere material so uporabljali za gradnjo bivališč in pletenje košar.

Običaji

Modoška naselja, zimska, so bila stalna, preostanek leta pa so preživeli v potepanju za hrano. Družine so bile razširjene. Vodje pri Modocih (lagi) so bili uspešni lovci in bojevniki, ki so morali zagotoviti hrano za razširjene družine, ki so jo nato razdelili potrebnim in gostom.

Družba je bila razdeljena na bogate družine, ki so med seboj dogovarjale poroke, ostali člani družbe pa so pripadali najnižjemu revnemu razredu in sužnjem. Ti sužnji so bile običajno ženske in otroci, ujeti iz sosednjih plemen, večinoma Achomawi in Atsugewi (kot navaja Stern). Rojstvo otroka, poporodno obdobje in nosečnost so bili čas, zaznamovan z dietnimi in lovskimi tabuji. Otroci so dobili ime šele po prvem letu življenja. V času puberteta so bila dekleta ločena v posebnih wickiupih za pet dni, zanje pa so skrbele njihove babice. Med obdobjem izolacije mora deklica paziti na prehrano, saj je ta strogo določena. Večina žensk upošteva menstrualne tabuje, saj so v tem času, ko so 'nečiste', zelo nevarne sebi in drugim, še posebej lovcem. Zakonska skupnost, ki je bila dogovorjena, se je začela pri ženski družini, kjer so ostali, dokler se ni rodilo nekaj otrok, šele nato so se preselili k moževi družini in začeli graditi lasten dom.

Svoje pokojne Modoci sežigajo, ko so trupla oprana, oblečena v nova oblačila in zavita v trstičje. Pokojnikova hiša se kasneje pospravi in pokadi z brinom ali cedro. Pokojnikovega imena se ne sme omenjati med celotnim obdobjem žalovanja. Vdove si takrat odrežejo lase in si glave namažejo s smolo in ogljem. Poleg tega morajo paziti na prehranske tabuje in ostati pet dni v pokojnikovi parni kopeli. Šele po enem letu se žalujoča vdova očisti z zaključnim kopanjem v parni kopeli. Oglje z glave vdova odstrani šele, ko se ponovno poroči, po dveh ali več letih po moževi smrti. Omejitve za vdove so veliko blažje.

Materialna kultura

Modoci so svojo hrano, rastlinsko in živalsko, pripravljali v kamnitih posodah (mortars), narejenih iz vezikularne lave, obstajale pa so tudi manjše iz bolj poroznega vulkanskega materiala, iz kamna so bili tudi dvorožni mlinski kamni, pa tudi svetilke, ki so jim pozimi svetile na lososovo olje.

Modoci so poznali tudi bolo in atl-atl, ki sta predhodila loku in puščici pred približno 1200-1600 leti. Konice puščic so bile iz lesa ali obsidiana. Ženske, ki so nabirale trstičje in drugo floro, so pletle košare in vrvi ter stroile kože, iz katerih so izdelovale oblačila. Košare Modocov so imele različne namene, služile so za transport, pripravo in shranjevanje hrane. Moški so se ukvarjali s pletenjem ribiških mrež in orodja iz lesa, kamna in kosti. Košare za nošenje otrok so prav tako izdelovale ženske, kot tudi kape-košare, zelo razširjene v teh delih Kalifornije. Te kape-košare so bile dobesedno košare, izdelane za pokrivanje glave. Nosile so jih tudi ženske.

Kanuji Modocov so bili izdelani iz borovine, jelke (fir) ali cedrovine, izdolbeni z uporabo ognja. Modoci so imeli dva tipa teh kanujev, večji so se imenovali 'vunsh', primerni za plovbo po odprtih vodah in so prenašali tovor 4-5 ljudi. Manjši kanuji "vunshaga" so se uporabljali za nabiranje semen 'wokasa', račjih jajc in materiala za košare.

Zimska bivališča so bile z zemljo pokrite okrogle jame, globoke približno 4 čevlje. Pokrov je bil hkrati tudi streha, na kateri je bila vhodna luknja na vzhodni strani, na vzhodni (po Graysonu) zato, ker je na zahodu svet mrtvih.

'Wickiup' je manjša struktura, priljubljena poleti in kupolaste oblike s skeletom iz upognjene vrbe in pokrita z rogoznicami. Wickiup je lahko velik 10 čevljev v premeru, vendar je najpogosteje manjši. Wickiup služi tudi kot dom in kuhinja med menstruacijo ali rojstvom otroka. Uporabljajo ga tudi starci, ki ne morejo več vstopiti v polpodzemno bivališče po lestvi skozi streho. Moška oblačila so sestavljena iz srajce in jelenjih gamaš, bogatejši Modoci pa tudi plašče iz losa, pume ali risa-Lynx rufus. Pri revnih Modocih je bilo v 'modi' krzno manjših zveri, kot je zajec ali ptičja koža. Mokasini Modocov so bili usnjeni (poleti), pozimi pa izdelani iz tule-trstičja, tako imenovani 'tule-moccasins'.

Zgodovina

Prvi stik

V dvajsetih letih 19. stoletja je Peter Skene Ogden, raziskovalec za Hudson's Bay Company, vzpostavil trgovino z ljudstvom Klamath severno od Modocov.^[2]

Ustanovitev Applegate Trail

Brata Jesse in[Lindsay Applegate, v spremstvu 13 drugih belih naseljencev, sta leta 1846 ustanovila Applegate Trail ali Južno emigrantsko pot. Povezovala je točko na Oregonski poti blizu Fort Hall, Idaho in Willamette Valley v zahodnem Oregonu.^[3] Nova pot je bila ustvarjena, da bi spodbudila Evropejce-Američane, da pridejo v zahodni Oregon in da bi odpravila nevarnosti, s katerimi so se srečevali na poti Columbia. ^[4] Ker je Hudson's Bay Company nadzorovala pot Columbia, je razvoj nadomestne poti omogočil migracijo, tudi če je prišlo do težav med Združenimi državami in Združenim kraljestvom.^[5] Brata Applegate sta postala prva znana belca v današnjem Lava Beds National Monument.^[6]

Odprtje Applegate Trail je očitno prineslo prvi reden stik med Modoci in evropsko-ameriškimi naseljenci, ki so prej večinoma ignorirali njihovo ozemlje.^[7] Mnogi dogodki Modoške vojne so se zgodili vzdolž poti.^[8]

Emigrantska invazija

Od leta 1846 do 1873 so tisoči emigrantov vstopili na ozemlje Modocov. Od leta 1847 so Modoci napadali invazivne emigrante na Applegate Trail^[9] pod vodstvom starega poglavarja Schonchina.^[10]

Septembra 1852 so Modoci uničili emigrantski vlak pri Bloody Pointu na vzhodni obali jezera Tule, pri čemer so ubili vse razen treh od 65 ljudi v skupini. Modoki so vzeli dve mladi deklici kot ujetnici.^[9][11] Ena ali obe sta bili morda ubiti nekaj let kasneje s strani ljubosumnih modoških žensk.^[12] Edini moški, ki je preživel napad, se je prebil do Yreka, Kalifornija. Ko so slišalo njegovo novico, so se naseljenci Yreke organizirali v milico pod šerifom Charlesom McDermitom, Jimom Crosbyjem in Benom Wrightom. Odšli so na prizorišče pokola, da bi pokopali mrtve in maščevali njihovo smrt. Crosbyjeva skupina je imela spopad z bando Modocov in se vrnila v Yreko.^[13][14][15]

Wright in majhna skupina sta ostala, da bi maščevala smrti. Bil je razvpit sovražnik Indijancev.^[16] Poročila se razlikujejo glede tega, kaj se je zgodilo, ko se je Wrightova skupina srečala z Modoci na reki Lost River, vendar se večina strinja, da je Wright načrtoval zasedo, kar je bili novembra 1852. Wright in njegove sile so napadle, pri čemer so ubile približno 40 Modocov, v dogodku, ki je postal znan kot "pokol Bena Wrighta".^[12]

Pogodba z Združenimi državami

Od leve proti desni, stoje: ameriški indijanski agent, Winema (Tobey) Riddle, Modoc in njen mož Frank Riddle, s štirimi modoškimi ženskami, ki sedijo v prvih dveh vrstah. Fotografiral Eadweard Muybridge, 1873.

Združene države, Klamathi, Modoki in Yahooskin, podskupina plemena Snake so leta 1864 podpisali pogodbo, ki je ustanovila rezervat Klamath.^[17] Zahtevala je, da plemena odstopijo zemljo, omejeno na severu z 44. vzporednikom, na zahodu in jugu z grebeni Kaskadnega gorovja in na vzhodu z mejami, ki se dotikajo jezera Goose (Oregon-Kalifornija) in jezera Henley, nazaj do 44. vzporednika.^[18]

V zameno so Združene države morale izplačati pavšalno vsoto 25.000 dolarjev in letna plačila v skupni višini 5.000 dolarjev v 15 letih,^[13] ter zagotoviti infrastrukturo in osebje za rezervat. Pogodba je določala, da se lahko plačila zadržijo, če bi Indijanci pili ali shranjevali opojne pijače v rezervatu, in da bi Združene države lahko v prihodnosti v rezervat namestile dodatna plemena.^[18]

Pogodba je zahtevala, da Modoci prepustijo svoja ozemlja blizu reke Lost River, jezera Tule in jezera Lower Klamath v zameno za ozemlja v dolini Upper Klamath.^[13][19] To so storili pod vodstvom poglavarja Schonchina.^[20] Indijanski agent je ocenil skupno število prebivalcev treh plemen na približno 2.000, ko je bila pogodba podpisana.^[21]

Zemljišče rezervata ni zagotavljalo dovolj hrane za ljudstvi Klamath in Modoc. Bolezni in napetosti med plemeni so se povečale. Modoci so zahtevali ločen rezervat bližje svojemu predniškemu domu, vendar ga niti zvezna niti kalifornijska vlada nista odobrili.^[13][22]

Leta 1870 je Kintpuash (imenovan tudi kapitan Jack) vodil skupino Modocov, da so zapustili rezervat in se vrnili v svoje tradicionalne kraje. Zgradili so vas blizu reke Lost River. Ti Modoci niso bili ustrezno zastopani v pogajanjih o pogodbi in so želeli končati nadlegovanje s strani Klamathov v rezervatu.^[23]

Scarfaced Charley (Chikchikam Lupatkue-latko), eden najbolj militantnih Modocov, je verjetno v bitki pri Lost Riveru prvi odprl ogenj na Američane. Ime je dobil po grdi brazgotini, ki jo je dobil v mladosti.

Modoc vojna

Kapitan Jack, indijanskega imena Kintpuash ali Keiutpos ('imeti vodno izpuščaje'), je povzročil veliko težav ameriški vojski med vojno Modoc 1872-3. Poleg Jacka je bilo obešenih še 5 voditeljev, med katerimi so bili 'mladi' Sconchin, Black Jim in Boston Charley

Novembra 1872 je bila ameriška vojska poslana v Lost River, da bi poskušala prisiliti Kintpuashovo skupino nazaj v rezervat. Izbruhnila je bitka in Modoci so pobegnili v tako imenovano trdnjavo kapitana Jacka (Kintpuasha), ki se nahaja v današnjem narodnem spomeniku Lava Beds v Kaliforniji. Skupina manj kot 53 bojevnikov je več mesecev zadrževala 3.000 vojakov ameriške vojske in jih v boju večkrat premagala. Bitke se začnejo leta 1872, od katerih ameriške sile gladko izgubljajo eno za drugo. Zaščiteni s stenami je nekaj deset Modocov držalo v šahu približno 1.000 vojakov, kolikor jih je bilo že marca 1873. Nazadnje, maja, so morali izčrpani in lačni modoški borci, njih 30, popustiti. Modoci so izgubili le 8 bojevnikov in neznano število žensk in otrok. Ameriška vojska je priznala izgubo 87 mrtvih in 83 ranjenih. V desetem mesecu istega leta so bili Kapitan Jack in pet drugih voditeljev obešeni. Pleme Modocov se je razdelilo, del je bil premeščen v rezervat, kjer še danes živijo s Klamath Indijanci v Oregonu, medtem ko so bili privrženci Kapetana Jacka premeščeni v rezervat v Oklahomi.

Modoci danes

Boston Charley, eden od vodij modoške vojne, obešen 3. oktobra 1873.

Ko so se zadnji modoški borci leta 1873 predali, je bilo 153 moških, žensk in otrok deportiranih kot vojni ujetniki v agencijo Quapaw na Indian Territory (današnja Oklahoma), sedaj okrožje Ottawa County. Naslednje leto so Modoci preživeli v pomanjkanju hrane, oblačil in medicinskih storitev. Vendar so preživeli zahvaljujoč pogumu in dejstvu, da so bili navajeni na težak način življenja. Končno je leta 1909 ameriška vlada Modocem dovolila, da se tisti, ki želijo, vrnejo v Oregon v agencijo Klamath. Nekaj jih je tja tudi odšlo, medtem ko je nekaj družin ostalo. Leta 1978 so bili oklahomski Modoci priznani kot pleme 'Modoc Tribe of Oklahoma'. Del Modocov, ki danes živijo v Oregonu, si deli zemljo z Indijanci Klamath.

Skupaj je bilo leta 1990 v Oregonu in Oklahomi okoli 500 Modocov.

Miti

Stvarjenje sveta

Mesto, kjer je nastal svet pod Kumokumsovimi prsti. Jezero Tule, Kalifornija.

Kumokums je tisti, ki je ustvaril svet in vse, kar je v njem. Kumokums je sedel blizu jezera Tule, na njegovi vzhodni obali. Ni se bal, a je bil nezadovoljen, ker nikjer ni bilo ničesar razen jezera Tule. Tu je veliko vode, si je rekel Kumokums. Sprašujem se, kako bi izgledalo, če bi okoli njega bila zemlja? Tako je segel dol, dol, petkrat, do dna jezera Tule in petič mu je uspelo, Kumokums je prinesel pest blata. Postavil ga je predse kot hrib in ga potrkal z dlanjo. Ko je Kumokums potrkal po blatu, se je začelo širiti pod njegovo roko, navzven in okoli njega, dokler jezero Tule ni bilo popolnoma obkroženo s kopnim, Kumokums pa je ostal sedeti na otoku iz blata sredi vode. 'No!', reče Kumokums 'Nisem vedel, da bo tako izgledalo.' Tako je prenesel malo zemlje na zahod in na sever, da bi ustvaril gore. Z nohtom je izrezal žlebove na gorskih straneh, tako da lahko reke tečejo proti jezerom. Zato je treba sežigati odrezane nohte ali jih vreči v vodo, da bi se vrnili Kumokumsu. Kumokums je iz zemlje ustvaril drevesa in rastline, postavil je ptice v zračni prostor, ribe v vodo in živali na zemljo.

Oblikoval je in okrasil svet, kot ženska oblikuje in okrasi košaro. Takrat se je Kumokums utrudil. Storil je vse, kar je mislil, da mora storiti, in že se je bližala zima. Storil bom isto kot medved, pomisli Kumokums. Naredil si bom luknjo, v kateri bom varen in v kateri bom prespal celo zimo. Kumokums si je izkopal luknjo pod dnom jezera Tule in postavil hrib, na katerem je ustvaril svet, da bi označil njegovo lego. Od takrat se je hrib izsušil in se spremenil v trdo skalo, kakršna je še danes. V zadnjem trenutku, ko se je že pripravljal, da gre pod zemljo, Kumokums pomisli, morda si bom kdaj zaželel pogledati ven, da vidim, kaj se dogaja, ne da bi moral ven. Tako je praskal in praskal s svojimi nohti, dokler v skali ni naredil odprtine, blizu njenega vrha, ki je bila dovolj velika, da je lahko skozi njo gledal. Tam je še vedno, in ljudje se lahko povzpnejo na skalo in gledajo skozi odprtino celo zemljo, saj se je jezero Tulu izsušilo in postalo rodovitna zemlja pred mnogimi leti. Toda nekega dne se bo Kumokums zagotovo zbudil in ko bo pogledal ven in videl, kako se je svet spremenil, bo morda vrnil vodo na mesto jezera Tule, in stvari bodo spet takšne, kot so bile, ko jih je Kumokums prvič ustvaril.