P-700 Granit

P-700 Granit (rusko П-700 «Гранит», P-700 Granit, GRAU oznaka: 3M45) je težka protiladijska raketa Sovjetske in Ruske vojne mornarice. Namenjena je uničevanju letalonosilk in drugih površinskih plovil ter se lahko izstreljuje iz ladij in podmornic.^[3]

P-700 Granit
P-700 Granit
Vrsta	manevrirna protiladijska raketa dolgega dosega
Država izvora	Sovjetska zveza
Zgodovina uporabe
V uporabi	1983–do danes
Zgodovina izdelave
Konstruktor	OKB-52/Znanstveno-proizvajalno združenje strojegradnje, Vladimir Čelomej
Leto zasnove	1970-ta leta
Proizvajalec	OKB-52/Znanstveno-proizvajalno združenje strojegradnje
V proizvodnji	1985–1992
Značilnosti
Teža	7000 kg
Dolžina	10 m
Premer	0,85 m
Bojna glava	visokoeksplozivna (750 kg) ali jedrska (500 kt)
Moč eksplozije	500 kt
Motor	turboreaktivni motor in potisna cev
Operativni doseg	625 km[1]
Hitrost	1,6 Mach (majhna višina) 2,5+ Mach (velika višina)[2]
Sistem vodenja	inercialno vodenje, aktivno radarsko usmerjanje z usmerjanjem na motenje in Legenda (satelitski sistem ciljanja, ni v uporabi od razpada Sovjetske zveze)
Izstrelilna platforma	Razredi Antej Orlan in Admiral Kuznjecov

Zgodovina

Raketa P-700 Granit je bila oblikovana v 1970-ih letih kot naslednica raket P-70 Ametist in P-120 Malahit. Obe sta bili učinkoviti orožji, vendar sta imeli kratek doseg. Delno je bila razvita iz predhodne rakete P-500 Bazalt, ki je imela turboreaktivni pogon.^[4] Na osnovi rakete P-700 Granit je bila razvita raketa P-800 Oniks, ki jo poganja potisna cev in raketo BrahMos, ki jo je Rusija razvila skupaj z Indijo.

Rakete P-700 izdeluje podjetje Znanstveno-proizvajalno združenje strojegradnje iz Reutova. Njihova dolžina je 10 m, teža pa 7 t. Oborožene so s 750 kg visokoeksplozivnimi FAE (fuel-air explosive) bojnimi glavami ali pa 500 kt jedrsko bojno glavo. Največja hitrost naj bi bila več kot 2,5 Mach.^[2] Doseg naj bi bil med 500 in 550–625 km.^[5] Navigacija je inercialna ali radarska, v sovjetskem obdobju pa je obstajala tudi možnost uporabe satelitskega navigacijskega sistema »Legenda«.

V salvi je mogoče izstreliti štiri do osem raket. Ena raketa se dvigne na višjo višino (14–17 km), da lahko z lastnim radarjem odkrije tarčo in k njej usmerja druge rakete, leteče na višini 30 m. Rakete lahko razlikujejo med večjimi (letalonosilke) in manjšimi cilji (fregate) in se k njim usmerjajo v ustreznem številu (letalonosilka – vsaj štiri rakete, križarka – tri rakete, fregata – ena raketa).^[6][7] Rakete imajo tudi računalniški sistem za obrambo pred elektronskim bojevanjem in drugo protiletalsko obrambo.^[8] Rakete naj bi tarče napadle s taktiko »zvezdnega dežja«, po kateri se razporedijo okrog njih in se jim približajo iz različnih vektorjev napada. Na ta način se zračna obramba ladje v največji meri obremeni in tako se poveča možnost preboja obrambnega perimetra. Največja G obremenitev je 18.

Izstreljuje se s težkih jedrskih raketnih križark razreda Orlan (20 navpičnih izstrelitvenih celic), jurišnih jedrskih podmornic razreda Antej (24 navpičnih izstrelitvenih celic) ali letalonosilk razreda Admiral Kuznjecov (12 navpičnih izstrelitvenih celic).

Glej tudi

• Protiladijska raketa
• Manevrirni izstrelek