Pridevnik

Pridévnik ali adjektív je pregibna beseda, ki izraža kakovost (lep, mlad, pravi), mero oziroma količino (majhen), vrsto (zadnji) ali svojino (očetov) in spada med pridevniške besede.^[1][2][3] Pridevniku lahko praviloma določimo sklon, spol in število, ki se ujema s samostalnikom, na katerega se pridevnik nanaša.^[4] V manjšini so pridevniki, ki se ne pregibajo z glasovnimi končnicami (npr. lila krilo, lila cvet).^[3]

V stavku opravlja vlogo levega prilastka (ljubezniv otrok); v čustveno poudarjenih zvezah (strela božja) in ob zaimkih (jaz sam) lahko opravlja tudi vlogo desnega prilastka, ob pomožniku pa se prevrača v povedkovnik in opravlja vlogo povedkovega prilastka (Sava teče motna.).^[2]

Vrste pridevnikov

Glede na vprašalnico ločimo:

• lastnostni (kakovostni) pridevnik (Kakšen?/Kolikšen?): lepa, trda, velika ...
• vrstni pridevnik (Kateri?): pisalna, jedilna, delovna ...
• svojilni pridevnik (Čigav?): moj, Mojčin, sosedov, Tinin, Larin, bratov, Bobanov ...

Pregibanje

Pridevniki se po navadi ujemajo s samostalniško besedo v spolu, sklonu in številu (na primer ljubezniv, ljubeznivega). Nekateri pridevniki pa se ne pregibajo z glasovnimi končnicami in ostajajo v vseh oblikah enaki (na primer poceni --, lila --).^[3]

Določnost

Lastnostni pridevniki, ki se končujejo na soglasnik, imajo v imenovalniku ednine in tožilniku, kadar je enak imenovalniku, poleg neglasovne končnice še končnico -i za določnost (npr. ljubezniv, ljubeznivi).^[5] Nedoločna oblika se uporablja pri predmetih/dogodkih/stanjih, ki jih prvič opisujemo, ter ob besedi "vsak". Določna oblika pa se uporablja v primerih, ko govorimo o že prej omenjeni zadevi, lastnih imenih (Aleksander Veliki), ob kazalnih in svojilnih zaimkih ter za vrstnimi števniki (prvi delovni dan)^[6]. Določnost se izraža tako, da kakovostnim pridevnikom moškega spola ednine v imenovalniku (in pri samostalnikih s kategorijo neživosti še v tožilniku) doda -i (mlad – mladi, ponoven – ponovni ...), včasih se spremeni tudi mesto in/ali vrsta naglasa (stàr – stári, dêbel – debéli, vêlik – velíki ...) ali pa celo osnova (majhen – mali). Svojilni pridevniki, števniki ter primerniki in presežniki, so že po definiciji določni (npr. bratov, prvi, lepši, najlepši ...).^[7]

Glej tudi

• izlastnoimenski pridevnik