Rimskokatoliška cerkev

krščanska Cerkev, ki jo vodi papež From Wikipedia, the free encyclopedia

Rimskokatoliška cerkev
Remove ads

Rimskokatoliška Cerkev, tudi Rimokatoliška Cerkev, Katoliška Cerkev ali samo Cerkev, s kratico RKC je krščanska Cerkev, katere korenine izvirajo iz prvotnega krščanskega občestva, ki ga je ustanovil Jezus Kristus in so ga razširili apostoli, posebno Sveti Peter.[1] (Mt 16,17-18)

Podatki na hitro Ustanovitelj, Tip ...
Remove ads

Opredelitev

Katoliška Cerkev je najširše krščansko občestvo, ki priznava papeža kot najvišjo avtoriteto v zadevah vere in morale, ter Sveti sedež glede cerkvenega upravljanja. Gre za največjo krščansko denominacijo na svetu, ki obsega več kot milijardo vernikov. Razdeljena je na t.i. partikularne sui iuris Cerkve, ki so v polnem občestvu s Svetim sedežem. Latinska cerkev (Ecclesia Latina, »Zahodna Cerkev«) je največja sui iuris Cerkev, pri bogoslužju uporablja latinski obred (najpogosteje Rimski obred). Poleg nje je v Katoliško Cerkev vključenih še 23 tako imenovanih Vzhodnih katoliških Cerkva (Ecclesiae catholicae orientales), odnose med njimi in s Svetim sedežem ureja Dikasterij za vzhodne Cerkve (Praedicate Evangelium, člen: 82).[2]

V vsakdanjem govoru se kot sinonim za Katoliško Cerkev pogosto uporablja imenovanje Rimskokatoliška Cerkev, ki pa navadno označuje Latinsko Cerkev; izraz namreč izhaja iz povezanosti z Rimom in Rimskim obredom in se v nekaterih kontekstih (zlasti ekumenskih ali pravoslavnih) uporablja za razlikovanje od Vzhodnih katoliških in pravoslavnih Cerkva.

Remove ads

Opis

Katoliška Cerkev je največja krščanska Cerkev, predstavlja približno polovico kristjanov, ter je največje organizirano telo med vsemi svetovnimi verstvi.[3]

Župnije

Osnovna celica oz. cerkvenoupravna enota rimskokatoliške Cerkve se imenuje župnija, (starejši izraz fara ali duhovnija), ta predstavlja lokalno občestvo vernikov, ki ga vodi župnik. Župnija je tudi samostojna pravna oseba. Verniki, ki ji pripadajo, se imenujejo župljani (starejši izraz: farani). Izraz župnija služi tudi za oznako ozemlja, ki ga obsega župnija.

Glavni članek: Župnija.

Škofije

Večja ozemeljska enota, ki združuje župnije določenega geografskega območja, pod vodstvom škofa, se v Latinski Cerkvi imenuje škofija, v vzhodnih Cerkvah pa eparhija. Konec leta 2006 je bilo škofij 2782[4] konec leta 2013 pa 2.989.

Glavni članek: Škofija.
Glavni članek: Eparhija.
Remove ads

Ustanovitev

Rimskokatoliško Cerkev je ustanovil Jezus Kristus. Teološko ozadje ustanovitve so pojasnili cerkveni očetje, kasneje pa so se s tem vprašanjem ukvarjali tudi nekateri drugi ugledni teologi, kot sveti Tomaž Akvinski in drugi. V novejšem času sta njihov nauk potrdila tudi papež Leon XIII. ter papež Pij XII., prvi v okrožnici Divinum Illud Munis, drugi pa v okrožnici Mystici Corporis Christi. Ustanovitev se je torej zgodila z Jezusovo smrtjo na križu, kar se lahko razume kot ustanovni akt Cerkve. Jezus je od začetka javnega delovanja pa do svoje smrti na križu izgrajeval in oblikoval svojo Cerkev, s smrtjo na križu pa jo je dokončno ustanovil, ter na binkošti slovesno razglasil svetu. Nekateri teologi so poskušali ustanovni dan Cerkve iskati ravno v binkoštih, vendar je Pij XII. njihov nauk zavrnil z razlago, da je bil Sveti Duh vseskozi prisoten v Cerkvi in ne šele od binkošti naprej. Na binkoštni dan je Sveti Duh Cerkev samo potrdil in ji dal posebne darove. Natančen datum Jezusove smrti ni znan, vendar strokovnjaki kot najbolj verjetna navajajo leto 30 ali 33. Če drži prva možnost, potem se je veliki petek zgodil 7. aprila, če pa druga, pa 3. aprila.[5] Po krščanskem izročilu in na podlagi zapisa v Novi zavezi o Petru, kot skali, na kateri bo Jezus zgradil svojo cerkev (Mt 16,18) kristjani verujejo, da je Jezus imenoval sv. Petra za prvega rimskega škofa, kar je postavilo temelje za nadaljnji razvoj Cerkve.

Povezava med apostolom Petrom in kasnejšimi papeži je podlaga katoliške eklezilogije (teologije Cerkve), utemeljen v nauku o apostolskem nasledstvu (Successio apostolica).

Hierarhija vodstva

Hierarhija vodstva Rimskokatoliške Cerkve je sledeča:

Thumb
Škofje med Drugim vatikanskim koncilom

ki je dejansko in naslovno:

Drugi organi odločanja

Thumb
Kardinali v Baziliki sv. Petra

Organi upravljanja

Remove ads

Kratka zgodovina Cerkve

Najprej kratko pojasnilo: kjer ni razvidno drugače, od tu dalje govorimo o Cerkvi v prvem izmed zgoraj navedenih pomenov, torej o skupnosti kristjanov, skupaj z njenim ustanoviteljem Jezusom Kristusom.

Čas pred Kristusovim rojstvom v Betlehemu je bil s stališča Cerkve čas priprave na prihod odrešenika (mesija), ki je s svojim učlovečenjem ter še zlasti s svojim naukom in zgledom, trpljenjem, smrtjo na križu in vstajenjem rešil ljudi greha in pogubljenja. Da bi se po njegovem vnebohodu in prihodu Svetega Duha na binkošti to delo nadaljevalo, je zbral skupino dvanajstih apostolov in ustanovil Cerkev z vsemi njenimi bistvenimi strukturami ter ji zaupal naloge učenja, posvečevanja in vodenja v zadevah vere in moralnega življenja, pa tudi nalogo pomagati revnim.

Najprej apostoli in za njimi škofje (kot njihovi nasledniki) so zato skozi stoletja ob pomoči Svetega Duha prečiščevali spoznanja o Bogu in človeku ter jih skušali opredeliti na raznih koncilih, ki so zasedanja večjega števila škofov kot voditeljev krajevnih Cerkva. Ta nauk so škofje ter njihovi sodelavci duhovniki in diakoni širili, ga utrjevali, razvijali in dopolnjevali, v skladu z zahtevami spreminjajočih se časov, kot se to dogaja tudi danes. Obenem je Cerkev vedno skrbela za bogoslužje in molitev ter podeljevala zakramente, ki so vidna znamenja nevidne Božje milosti. V skladu s konkretnimi možnostmi je skrbela tudi za dobrodelnost.

Že od prvih začetkov so bile posamezne krajevne Cerkve med seboj povezane ne le z duhovnimi vezmi, ampak tudi v zadevah nauka in ureditve. Med njimi je prihajalo tudi do trenj, ki so se sčasoma zaostrovala med drugim zaradi kulturne različnosti posameznih krajevnih Cerkva. Tako je v 11. stoletju prišlo do prvega velikega razkola med vzhodnimi ali pravoslavnimi ter zahodno ali Rimskokatoliško Cerkvijo. Do drugega večjega razkola je prišlo znotraj Rimskokatoliške Cerkve v 16. stoletju, ko je nemški reformator Martin Luther v svoji sicer hvalevredni zahtevi po prenovi Cerkve šel tako daleč, da je zavrgel pomemben del katoliškega nauka in ureditve. Tako je nastala krščanska skupnost, ki se je od tedaj delila še naprej in predstavlja danes veliko družino evangeličanskih oz. protestantskih cerkvenih skupnosti. V 20. stoletju je najprej med nekatoliškimi kristjani nastalo živo ekumensko gibanje, ki ima za cilj obnovitev edinosti med vsemi kristjani. Cerkve so se začele bolj zavedati tragičnosti medsebojne razdeljenosti in odkrivati, da je več tega, kar jim je skupno, kot onega, kar jih deli. Danes je splošno sprejeto spoznanje, da je do razkolov prihajalo zaradi krivde ljudi na obeh straneh. Velik korak v ekumenskem prizadevanju je naredil Drugi vatikanski koncil, ki je na svojem zasedanju 21. novembra 1964 sprejel Odlok o ekumenizmu in mu tako dal še močnejši zagon.

Remove ads

Kanonsko pravo v Rimskokatoliški Cerkvi

Kanonsko pravo je zbirka cerkvenih zakonov, ki urejajo delovanje in odnose znotraj cerkve. V Rimskokatoliški cerkvi je kanonsko pravo sestavljeno iz predpisov, ki jih je sprejela Cerkev in se nanašajo na življenje vernikov, medcerkvene odnose in odnose z javnostjo.

Osnova kanonskega prava Rimskokatoliške Cerkve so predpisi, ki so bili sprejeti na prvih sedmih ekumenskih koncilih. Ti predpisi se imenujejo kánoni (grško: κανών, pravilo, določilo ali ukrep).

Po Drugem vatikanskem koncilu (1962–1965), ki ga je sklical papež Janez XXIII. je postalo jasno, da bo v novonastalih razmerah v Rimskokatoliški Cerkvi potreben tudi nov pravni zakonik. Po skoraj dveh desetletij razprav in številnih osnutkih novega Zakonika je papež Janez Pavel II. 25. januarja 1983 objavil nov Zakonik cerkvenega prava (Codex iuris canonici).[13][14]

Pravosodni organi

V okviru Rimske kurije delujejo naslednji pravosodni organi:[15]

Remove ads

Rimskokatoliška Cerkev v Sloveniji

Diplomatski odnosi med Svetim sedežem in Republiko Slovenijo

Republika Slovenija je vzpostavila diplomatske odnose s Svetim sedežem leta 1992. Prvi slovenski veleposlanik pri Svetem sedežu je bil imenovan in akreditiran leta 1995.[16] Sveti sedež ima akreditiranega apostolskega nuncija v Sloveniji.

Pravne podlage

  • Sporazum med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem o pravnih vprašanjih[17]
  • Zakon o ratifikaciji Sporazuma med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem o pravnih vprašanjih[18].
Remove ads

Statistični podatki o Rimskokatoliški cerkvi

Thumb
Prisotnost kristjanov v razmerju na prebivalstvo posamezne države
Več informacij Število katoliških ustanov in osebja, Ustanove ...

Svetovna cerkvena statistika

Po podatkih Centralnega statističnega urada Cerkve, objavljenih v Cerkvenem statističnem letopisu 2023 in Papeškem letopisu 2025, je Katoliška Cerkev imela v letu 2023 1.406 milijarde vernikov po svetu, kar v primerjavi z letom 2022 predstavlja rast za 1,15 odstotka. Najhitrejše rastoča regija je Afrika, največja katoliška država pa ostaja Brazilija s 182 milijoni vernikov. Filipini (93 milijonov) in Indija (23 milijonov) sta največji katoliški skupnosti v Aziji. Število kristjanov v Evropi stagnira in rahlo upada, zmanjšuje se zlasti število duhovnikov.[30]

Remove ads

Sklici

Viri

Glej tudi

Zunanje povezave

Loading related searches...

Wikiwand - on

Seamless Wikipedia browsing. On steroids.

Remove ads