Severno morje

Severno morje [séverno mórje] je robno morje Atlantskega oceana med obalama Norveške in Danske na vzhodu, Velike Britanije na zahodu in obalami Nemčije, Nizozemske, Belgije in Francije na jugu. Njegov stranski odcep je ožina Skagerrak med Dansko, Norveško in Švedsko, ki se prek ožin Kattegat, Øresund, Mali Belt in Veliki Belt povezuje z Baltskim morjem. Na jugu se Severno morje z ostalim delom Atlantika povezuje prek Dovrskih vrat in Rokavskega preliva, na severu pa prek Norveškega morja.

Severno morje
Lega	Zahodna in Severna Evropa
Koordinate	56°N 3°E
Vrsta	morje
Glavni dotoki	Baltsko morje, Elbe, Weser, Ems, Ren/Waal, Meuse, Šelda, Spey, Don, Dee, Tay, Forth, Tyne, Wear, Tees, Humber, Temza
Države porečja	Združeno Kraljestvo (predvsem Anglija in Škotska), Norveška, Danska, Nemčija (predvsem Spodnja Saška in Schleswig-Holstein), Nizozemska, Belgija, Luksemburg, Francija, Švica, Italija, Liechtenstein, Avstrija, Češka
Maks. dolžina	960 km
Maks. širina	580 km
Površina	570.000 km2
Povp. globina	95 m
Maks. globina	700 m
Količina vode	54.000 km3
Slanost	3,4 to 3,5%
Maks. temperatura	18 °C
Min. temperatura	6 °C
Viri	Seatemperature.org in Royal Belgian Institute of Natural Sciences

Glavne reke, ki se izlivajo v Severno morje, so Elba (pri Cuxhavnu), Vezera (pri Bremerhavnu), Ems pri Emdenu, Ren in Maas pri Rotterdamu, Šelda pri Flushingu, Temza in Humber (pri Hullu). Ena najbolj prometnih svetovnih umetnih vodnih poti, Kielski prekop, povezuje Severno morje z Baltskim.

Pod morskim dnom so velike količine nafte in zemeljskega plina.

Obala Severnega morja pri Lønstrupu na Danskem

Njegovo sedanje ime verjetno izhaja iz frizijskega pogleda nanj, saj ta nizozemska provinca leži prav na jugu morja. Danci morje imenujejo tudi Vesterhavet (poleg Nordsøen). Beseda pomeni Zahodni ocean, kar je logično, saj leži zahodno od Danske.

Zgodovina

Severno morje na starorimskih zemljevidih leta 395

V antičnih časih so morje imenovali Oceanum oziroma Mare Germanicum, kar pomeni Ocean oziroma Morje Germanov.^[1] To ime se je v angleščini in drugih jezikih skupaj z imenom Severno morje uporabljalo do zgodnjega 18. stoletja, do konca naslednjega pa je bil ta izraz tudi v Nemčiji redko uporabljan celo med učenjaki.

V času Starih Rimljanov in pred njimi, je Severno morje pomenilo pot med Evropo in Veliko Britanijo.^[2] Rimljani so morje prečkali. Med drugim je morje prečkal tudi Julij Cezar, ko je napadel Britanijo.^[3] Začela se je trgovina med Rimskimi pristanišči v Franciji in med Britanijo. Pozneje so morja prečkala germanska plemena, v času preseljevanja ljudstev. To so bili Juti, Angli in Sasi (leto 449). Leta 793 se je začela tako imenovana doba vikingov.^[4] Z Viljemom Osvajalecem je Severno morje izgubilo vlogo invazijske poti. Pomembnejše vloge so dobila druga morja. V času Hanse je morje ponovno pridobilo na pomenu.^[5] V nizozemski zlati dobi je morje služilo kot začetna točka pred velikimi potovanji.^[6]

Morje je odigralo pomembno vlogo v prvi in drugi svetovni vojni, kot meja med Veliko Britanijo in Nemčijo.

Morje je leta 1953 poplavilo in zahtevalo prek 2000 nizozemskih in britanskih žrtev.^[7]

Geografija

Severno morje je omejeno z Orkneyjskimi otoki in vzhodno obalo Velike Britanije na zahodu,^[8] na vzhodu in jugu pa z obalo evropske celine, predvsem Severne in Srednje Evrope.^[9] Na jugozahodu se Severno morje preliva v Atlantski ocean, na vzhodu pa se poveže z Baltskim morjem.^[8][9] Na severu se poveže z Norveškim morjem, Shetlandskimi otoki in Arktičnim oceanom.^[10]

V smislu velikosti gre za območje s površino 750.000 km² in prostornino okoli 54.000 km².^[11] Največje reki, ki se izlivata v Severno morje sta Elba in Ren.^[12]

Značilnosti

Morje je globoko največ 90 m.^[8][13] Edina izjema je Norveški jarek, ki je vzporeden norveški obali zahodno od Osla do krajev severno od mesta Bergen.^[8]

Zaradi moren, ki raznašajo drobljene ostanke ledenikov na morsko dno, je morsko dno velikokrat specifično in nepredvidljivo za nepoznavalce, saj je nekje morsko dno tako globoko le 15 m. Morje sicer ponuja odlična ribiška lovišča, a so nevarna za plovbo in tako se ribiči veliko zanašajo s navigacijo s sateliti.^[8][14][15]

Hidrologija

Povprečna temperatura morja je 17 °C poleti in 6 °C pozimi.^[11] Povprečne temperature se dvigajo.^[16][17] Temperature zraka v januarju so med 0–4 °C in v juliju 13–18 °C. Zimski meseci pogosto prinašajo nevihte in točo.^[8]

Sklici

1. Zemljevid Hartmann Schedel 1493 File:Schedelsche Weltchronik d 287.jpg: Baltsko morje je poimenovano "Mare Germanicum", Severno morje pa "Oceanus Germanicus"
2. Green, Dennis Howard (2003). The Continental Saxons from the Migration Period to the Tenth Century: An Ethnographic Perspective. Frank Siegmund. Boydell Press. str. 48–50. ISBN 9781843830269.
3. »The Roman Conquest of Britain«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. julija 2007. Pridobljeno 22. novembra 2007.
4. Graham-Campbell, James; David M. Wilson (2001). »Salt-water bandits«. The Viking World (Digitized by Internet Archive online) (3 izd.). London: Frances Lincoln Ltd. str. 10 and 22. ISBN 0-7112-1800-5. Pridobljeno 1. decembra 2008.
5. Lewis, H. D.; Ross, Archibald; Runyan, Timothy J. (1985). European Naval and Maritime History, 300–1500. Indiana University Press. str. 128. ISBN 9780253320827.
6. Donald J. Harreld, Brigham Young University. »EH.Net Encyclopedia: Dutch Economy in the "Golden Age" (16th–17th Centuries)«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30. septembra 2007. Pridobljeno 24. julija 2007.
7. Coastal Flooding: The great flood of 1953. Investigating Rivers. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. novembra 2002. Pridobljeno 24. julija 2007.
8. L.M.A. (1985). »Europe«. V University of Chicago (ur.). Encyclopædia Britannica Macropædia. Zv. 18 (Fifteenth izd.). U.S.A.: Encyclopædia Britannica Inc. str. 832–835. ISBN 978-0-85229-423-9.
9. Ripley, George; Charles Anderson Dana (1883). The American Cyclopaedia: A Popular Dictionary of General Knowledge. D. Appleton and company. str. 499.
10. Helland-Hansen, Bjørn; Fridtjof Nansen (1909). »IV. The Basin of the Norwegian Sea«. Report on Norwegian Fishery and Marine-Investigations Vol. 11 No. 2. Geofysisk Institutt. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. januarja 2009. Pridobljeno 9. januarja 2009.
11. »About the North Sea: Key facts«. Safety at Sea project: Norwegian Coastal Administration. 2008. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. decembra 2008. Pridobljeno 2. novembra 2008.
12. Ray, Alan; G. Carleton; Jerry McCormick-Ray (2004). Coastal-marine Conservation: Science and Policy (illustrated izd.). Blackwell Publishing. str. 262. ISBN 978-0-632-05537-1.
13. Calow, Peter (1999). Blackwell's Concise Encyclopedia of Environmental Management. Blackwell Publishing. ISBN 978-0-632-04951-6. Pridobljeno 26. decembra 2008.
14. Tuckey, James Hingston (1815). Maritime Geography and Statistics ... Black, Parry & Co. str. 445. ISBN 9780521311915.
15. Bradford, Thomas Gamaliel (1838). Encyclopædia Americana: A Popular Dictionary of Arts, Sciences, Literature, History, Politics, and Biography, Brought Down to the Present Time; Including a Copious Collection of Original Articles in American Biography; on the Basis of the Seventh Edition of the German Conversations-lexicon. Thomas, Cowperthwait, & co. str. 445. ISBN 9780521311915.
16. "North Sea cod 'could disappear' even if fishing outlawed" Telegraph.co.uk
17. »Global Warming Triggers North Sea Temperature Rise«. Agence France-Presse. SpaceDaily.AFP and UPI Wire Stories. 14. november 2006. Pridobljeno 1. decembra 2008.

Zunanje povezave