Witan

Witan (dobesedno 'modri možje') je bil kraljev svet v anglosaški vladi Anglije od pred 7. stoletjem do 11. stoletja. Sestavljali so ga pomembni plemiči, vključno z ealdormani, thegni in škofi. Zasedanja witana so se včasih imenovali witenagemot.

Anglosaški kralj s svojim witanom; ilustriracija staroangleškem Heksatevhu (11. stoletje), ki prikazuje kralja na seji sodišča, potem ko je izrekel sodbo svojemu glavnemu peku in glavnemu točaju

Glavna naloga witana je bila svetovati kralju glede zakonodaje, sodnih primerov, prenosa zemljišč in drugih zadev nacionalnega pomena. Witan je morda tudi volil nove kralje izmed članov vladajoče dinastije. Po normanski osvojitvi leta 1066 je te vloge opravljal podoben svet, znan kot curia regis.

Witan velja za prednika angleškega parlamenta. Do 20. stoletja so zgodovinarji menili, da je bil witan proto-parlament, institucija, ki je bila hkrati demokratična in predstavniška. V 20. stoletju je zgodovinska interpretacija poudarjala witanovo ad hoc in v bistvu kraljevsko naravo.

Etimologija

Staroangleška beseda witan (dobesedno 'modri možje') je opisovala svetovalce anglosaških kraljev. Hkrati se je beseda lahko nanašala tudi na druge vrste svetovalcev, na primer tiste na grofijskem dvoru.^[1] Yorški nadškof Wulfstan II. (1002–1023) je v svojih Institucijah politike zapisal, da je "dolžnost škofov, da častitljivi 'witan' vedno potuje z njimi in prebiva z njimi, vsaj duhovniki, da se lahko posvetuje z njimi ... in ki so lahko ves čas njegovi svetovalci".^[2] Sodobni zapis o sporu za posestvo v Middlwsexu iz 950. let omenja odločitev Myrcna witan, se pravi Mercijskega witana.^[3]

Najpogostejši staroangleški izraz za sejo witana je 'gemot', včasih razširjen na 'micel gemot' ('velika skupščina'). Pisci latinskih besedil so uporabljali izraza 'conventus' ali 'magnum sapientium conventus' (dobesedno 'velika skupščina modrecev'). Sodobni učenjaki uporabljajo izraz ' witenagemot ' ('skupščina svetovalcev') kot tehnični izraz.^[1] Zgodovinar John Maddicott je opozoril, da je bila raba izraza witan v 11. stoletju že velika redkost, saj je v obdobju pred normansko invazijo (1066) odkril le devet primerov. Redka je bila zlasti med krizo leta 1051-1053.^[4] Patrick Wormald je glede tega bolj previden in omenja, da je bila "beseda witan že pred letom 1035 vedno redka in nepotrjena".^[5]

Izvor

Izvor witana je v praksi germanskih kraljev, ki so iskali nasvete svojih velikašev. Ta praksa se je ohranila v številnih anglosaških kraljestvih, ustanovljenih po koncu rimske vladavine v Britaniji. Maddicott omenja, da te zgodnje kraljeve skupščine niso bile redne in niso imele formalizirane strukture in posebnega dnevnega reda, kar so imele kasnejše. Bile so tudi izrazito lokalne.^[6] Prvi dokumentirani akt witanagemota je bil Zakonik kralja Æthelberhta Kentskega, objavljen okoli leta 600. Zakonik je najzgodnejši ohranjeni dokument staroangleške proze.^[7]

Pred 9. stoletjem so meje posameznih kraljestev presegli le cerkveni koncili, kot je bil Koncil v Hertfordu leta 672. Z združitvijo Anglije v 10. stoletju je witan prvič pridobil nacionalni obseg. ^[8]

Udeleženci in lokacije

Po mnenju zgodovinarja Brycea Lyona je bil witan "amebna organizacija brez določene sestave ali funkcije".^[9] Zdi se, da je bila nujna zahteva prisotnost vodilnih posvetnih in cerkvenih magnatov. Kralji so na zasedanjih witana izdajali kraljeve listine, zgodovinarji pa na osnovi seznama prič, zapisanih na teh listinah, ugotavljajo, kdo se jih je udeleževal. ^[10] Približno 2000 listin in 40 zakonov priča o delovanju približno 300 zabeleženih zasedanj witana.^[11] Pisarji so priče običajno naštevali v hierarhičnem vrstnem redu, pri čemer je bil najprej naveden kralj, sledili pa so:^[12]

• kraljica
• aethelingi (knezi)
• škofje
• opati
• ealdormani (kasnejši earli)
• thegni

Ko so angleški kralji vzpostavili oblast nad svojimi valižanskimi sosedi, so se srečanj lahko udeleževali tudi valižanski kralji.^[13]

Anglosaška Anglija ni imela stalne prestolnice, kraljevi dvor pa je bil potujoč. Witan se je sestajal na različnih lokacijah, vključno s kraljevimi palačami, mesti in lovskimi kočami. Med letoma 900 in 1066 je bilo zabeleženih več kot 50 lokacij. Priljubljeni mesti srečanj sta bila London in Winchester, med drugimi pa so bili še Abingdon, Amesbury, Andover, Aylesford, Cookham, Dorchester, Faversham, King's Enham, Southampton, Wantage, Oxford, Kirtlington in Woodstock. V zahodni Angliji so se srečanja odvijala v Gloucesterju, Axminsterju, Bathu, Calneju, Cheddarju, Chippenhamu, Cirencesterju, Edingtonu, Malmesburyju, Winchcombeu in Exeterju. Čeprav so bila srečanja na severu redka, se je witan sestal v Nottinghamu leta 934 in v Lincolnu leta 1045. Witan se je lahko sestal kadar koli, vendar se je pogosto zbiral med božičem, postom in veliko nočjo, ko je bilo na dvoru prisotnih veliko plemičev.^[14][15]

Vloga

Witan je imel pomembno vlogo pri sprejemanju zakonov. Zakone so pripravljali kralj in njegovi svetovalci in nato iskali nasvete in soglasje witana. Zbiranje mnenj iz vseh delov kraljestva naj bi dalo zakonu trdnejšo podporo. Witan je sodeloval tako pri posvetni kot cerkveni zakonodaji. Cerkvene zakone je pripravljala duhovščina, laični plemiči pa so dajali zgolj soglasje.^[16]

Vpliv witana ni bil omejen le na zakonodajo. Kralj je iskal njegov nasvet in soglasje tudi za izredne obdavčitve, ki bi obremenile plemstvo, kakršen je bil Danegeld. Witan je razpravljal o zadevah, povezanih z vojno, mirom in sporazumi.^[17] Objavljanje kraljevih oporok je potekalo na zasedanjih witana.^[13]

Kralji so na zasedanjih izdajali listine o podeljevanju zemlje, povezane z Zakonom o zemljiščih.^[13] Seznami prič, priloženi tem listinam, dokazujejo, da je witan s podelitvami soglašal. Ta praksa izvira iz poznega rimskega prava, ki je zahtevalo priče za zasebne transakcije. Zgodovinar Levi Roach pojasnjuje, da je bila ta metoda overjanja v zgodnjem angleškem obdobju razumljiva. V odsotnosti neposredne birokratske kontinuitete s poznim Rimskim cesarstvom, ki je preprečevala pečatenje ali notarsko overjanje, je bila uporaba prič za overjanje zasebnih transakcij elegantna rešitev.

Voljenje in odstavljanje kraljev

Sodobni viri omenjajo, da je imel witan edinstveno moč 'ceosan to cynige', 'izbirati kralja' iz širše kraljeve družine. Kraljevo nasledstvo je kljub temu vsaj do 11. stoletja običajno sledilo ustaljenemu sistemu prvorojenstva. Tako imenovana izvolitev kralja s strani witana je pomenila zgolj formalno priznanje naravnega naslednika pokojnega kralja.^[18]

Zdi se torej, da je bil vpliv kralja na sestavo witana ogromen. Kralj sicer ni mogel odstaviti prelatov ali ealdormanov, ki so svojo funkcijo opravljali dosmrtno, niti dednih tanov, vsekakor pa se je moral razumeti z najvišjimi državniki, ki jih je imenoval njegov predhodnik, čeprav mu morda niso bili všeč. S sorodnikom ali izbrancem jih je lahko zamenjal šele po njihovi smrti, pri čemer mu ni bilo treba upoštevati želja aristokracije.

Witan je imel poleg volilne moči tudi moč odstavitve nepriljubljenega kralja, vendar se je to zgodilo samo dvakrat: leta 757 in 774, ko sta bil odstavljena kralja Sigeberht Wesseški oziroma Alhred Northumbrijski.^[19]

Witanovo moč kaže naslednji dogodek. Leta 1013 je kralj Ethelred II. (Ethelred Nepripravljeni) pobegnil iz države pred Svenom Vilobradim, ki ga je nato witan razglasil za kralja. Po nekaj tednih je Sven umrl in witan je poklical Ethelreda nazaj v Anglijo. Po Anglosaški kroniki ga je witan sprejel le pod pogojem, da obljubi, da bo vladal bolje kot prej.^[20] Ethelred je to storil in bil ponovno postavljen za angleškega kralja. Njegov vzdevek 'Nepripravljeni' pomeni pravzaprav 'Nepremišljeni' in kaže, da so bili tisti, ki so sedeli v witanu, delno odgovorni za neuspeh njegove vladavine.

Konec leta 1065 je kralj Edvard Spovednik padel v komo, ne da bi pojasnil izbiro svojega naslednika. Kot piše v Vita Ædwardi Regis (Življenje kralja Edvarda), je umrl 5. januarja 1066. Pred smrtjo se je za kratek čas zavedel in svojo vdovo ter kraljestvo zaupal Haroldu Godwinsonu v "zaščito". Ko se je naslednji dan zbral witan, je za Edvardovega naslednika izbral Harolda.^[21]

Normanska osvojitev Anglije

Po normanski osvojitvi Anglije leta 1066 je Viljem I. witan zamenjal s curia regis ('kraljevi dvor'). Kronisti so curia regis še naprej imenovali witan vse do 12. stoletja.^[22] Maddicott witan imenuje 'kraljeva skupščina' in ga šteje za neposrednega predhodnika svetov poosvajalske Anglije in parlamentov, ki so bili potomci svetov.^[23]