Štefan III. Moldavski
From Wikipedia, the free encyclopedia
Štefan III. Moldavski, poznan kot Štefan Veliki (romunsko Ștefan cel Mare), moldavski knez, * med 1433 in 1440, † 2. julij 1504, Suceava.
Štefan III. Veliki | |
---|---|
moldavski knez | |
Vladanje | 1457–1504 |
Predhodnik | Peter IV./III. Aron |
Naslednik | Bogdan III. Enooki |
Rojstvo | 1433[1] Borzești[d] |
Smrt | 2. julij 1504 Suceava |
Pokop | samostan Putna |
Zakonec | Mărușca (?) Evdokija Kijevska Maria Mangupska Maria Voichița |
Potomci | Aleksander Bogdan III. Enooki Peter Rareș |
dinastija | Bogdan-Mușat |
Oče | Bogdan II. Moldavski |
Mati | Maria Oltea |
Religija | pravoslavna |
Štefan Veliki, vladar iz dinastije Bogdan-Mușat, je poznan po neumornem bojevanju za samostojnost kneževine Moldavije. S svojim dolgim, odločnim in spretnim vladanjem (1457-1504) je kneževini zagotovil notranjo stabilnost in v bojih z osmanskimi Turki zunanjo prepoznavnost. Vzpodbudil je zidavo cerkva in samostanov, ki dajejo danes s samosvojo arhitekturo in poslikavo moldavski pokrajini značilen kulturni pečat.
Prvih 13 let je Štefanovo vladanje ogrožal njegov predhodnik in tekmec Peter Aron, ki je skušal s pomočjo ogrskega kralja Matije Korvina ponovno priti na prestol. Štefan se je povezal s poljskim kraljem Kazimirjem IV., s katerim sta imela skupen interes v varovanju trgovske poti po Dnestru v Črno morje. Lojalnost Turkov si je Štefan v tem času zagotovil s plačevanjem davka. Leta 1465 je iztrgal s turško pomočjo iz ogrskih rok pomembno trdnjavo-pristanišče v delti Donave , Kilijo. Po Aronovi smrti je leta 1473 Turkom nehal plačevati davek, se povezal z Matijo Korvinom in se začel boriti proti sultanu Mehmedu II., ki je bil leta 1456 zavzel Konstantinopel in prodiral na Balkan. Leta 1475 je z zvito taktiko v bitki pri Vasuli premagal mnogo številčnejšo turško vojsko, a se je moral že naslednje leto, po porazu pri kraju Valea Albă (v komuni Războieni), umakniti na Poljsko. Ker pa Mehmed II., ki je tedaj vodil vojsko osebno, ni mogel zavzeti najpomembnejših moldavskih trdnjav, se je Štefan kmalu lahko vrnil iz pregnanstva.
Štefan si je zaman prizadeval, da bi za boj proti Turkom pridobil pomoč iz krščanske Evrope. Zavezništvo sosednje kneževine Vlaške si je skušal zagotoviti tako, da je večkrat vdrl vanjo in na njeno čelo postavil svojega človeka, a so Turki vsakokrat na vlaški prestol vrnili prejšnjega vladarja ali prisilili novega, da jim je prisegel zvestobo. Ko so leta 1479 s Turki sklenili mir Benečani, Ogri in Poljaki, Štefanu ni preostalo drugega, kot da je Turkom obljubil, da bo spet plačeval davek. A tedaj je umrl sultan Mehmed II. (1481) in spor med njegovima sinovoma je Štefanu ponovno vzbudil upanje na uspeh; spet se je začel boriti. Vendar je bil prešibak. Novi sultan Bajazid II. je leta 1484 zavzel Kilijo in Moldavijo, njegov krimski vazal Mengli I. Geraj pa trdnjavo-pristanišče v ustju Dnestra Cetateo Albo (danes Bilgorod-Dnistrovski). Bajazid je zapustil Moldavijo šele, ko se mu je prišel Štefan poklonit osebno.
Po smrti Kazimirja IV. (1492) je nerazumevanje z novim poljskim kraljem Ivanom Albertom pripeljalo do hudega poljsko-moldavskega spora. Ivan Albert je z vojsko oblagal Štefanovo prestolnico Suceavo, ki pa je ni mogel zavzeti. Štefan je poljsko vojsko, ko se je vračala skozi Bukovino, pričakal v zasedi in jo večino uničil. Štefana je nasledil sin Bogdan III.