Vatikanska knjižnica
From Wikipedia, the free encyclopedia
Vatikanska apostolska knjižnica (latinsko Bibliotheca Apostolica Vaticana, italijansko Biblioteca Apostolica Vaticana) je splošno znana kot Vatikanska knjižnica ali neuradno kot Vat. [1] Je knjižnica Svetega sedeža v Vatikanu in je nacionalna knjižnica države. Ustanovljena je bila leta 1475, čeprav je pravzaprav veliko starejša in je tudi ena najstarejših knjižnic na svetu ter vsebuje nekatere od najpomembnejših zbirk zgodovinskih besedil. Ima 75.000 kodeksov, kot tudi 1.1 milijonov knjig, v katere je vključenih približno 8500 inkunabul.[2]
Bibliotheca Apostolica Vaticana | |
Država | Vatican City |
---|---|
Tip | znanstvena knjižnica |
Ustanovitev | 1475 (1475) |
Koordinati | 41°54′17″N 12°27′16″E |
Zbirka | |
Velikost |
|
Druge informacije | |
Direktor | Angelo Vincenzo Zani |
Spletna stran | www.vaticanlibrary.va |
Zemljevid | |
Vatikanska knjižnica je znanstvena knjižnica zgodovine, prava, filozofije, znanosti in teologije. Odprta je za vsakogar, ki lahko dokaže svoje kvalifikacije in želi gradiva v knjižnici uporabiti za raziskovalne namene. Fotokopije za zasebne študije strani iz knjig, izdanih med letoma 1801 in 1990, se lahko zaprosi osebno ali po pošti.
Papež Nikolaj V. (1447–1455) si je zamislil nov Rim z obsežnimi javnimi dejavnostmi, ki bi privabljale romarje in učenjake. Ti bi pripomogli k preobrazbi mesta. Želel je ustvariti »javno knjižnico« v Rimu, ki bi veljala za institucijo humanističnih študij. Smrt mu je preprečila uresničitev načrta, vendar je njegov naslednik, Papež Sikst IV. (1471–1484), nadaljeval njegovo delo.
Vatikanski apostolski arhiv je bil ločen od knjižnice na začetku 17. stoletja in vsebuje 150.000 dodatnih gradiv.