Eadred
From Wikipedia, the free encyclopedia
Remove ads
Eadred ali Edred,[1] je bil od 26. maja 946 do svoje smrti kralj Angležev, * ok. 923, † 23. november 955.
Bil je mlajši sin kralja Edvarda Starejšega in njegove tretje žene Eadgifu ter vnuk kralja Alfreda Velikega. Njegov starejši brat Edmund je bil ubit, ko je poskušal zaščititi svojega senešala pred napadom nasilnega tatu. Edmundova dva sinova, Eadvig in Edgar, sta bila ob očetovi smrti majhna otroka, zato je kralj postal Eadred. Zadnjih nekaj let življenja je trpel zaradi slabega zdravja in umrl v starosti nekaj več kot trideset let, ne da bi se kdaj poročil in imel otroke. Zaporedoma sta ga nasledila nečaka Eadvig in Edgar Miroljubni.
Eadredov starejši polbrat Ethelstan je leta 924 podedoval Anglijo južno od Humberja in leta 927 osvojil južno northumbrijsko vikinško kraljestvo York. Edmund in Eadred sta oba podedovala celotno kraljestvo, a sta ga kmalu zatem izgubila, ko je York sprejel vikinške kralje. Do konca svojih vladavin sta ga ponovno pridobila. Leta 954 so yorkški magnati izgnali svojega zadnjega kralja Erika in Eadred je za prvega ealdormana celotne Northumbrije imenoval Osullfa, anglosaškega vladarja northumbrijskega Bamburgha.
Eadred in Edmundu sta si bila zelo blizu in Eadred je podedoval številne njegove vodilne svetovalce, kot so bila njegova mati Eadgifu, canterburyjski nadškof Oda in Ethelstan, ealdorman Vzhodne Anglije, ki je bil tako močan, da je bil znan kot "polkralj". Njegov tesen prijatelj in svetovalec je bil Dunstan, opat Glastonburyjske opatije in bodoči nadškof Canterburyja. Zdi se, da je Eadred pooblastil Dunstana za pisanje listin, ko je bil sam v zadnjih letih preveč bolan, da bi se udeležil sej witana (kraljevega sveta).
Angleška benediktinska reforma ni bila uresničena vse do Edgarjeve vladavine. Eadred jo je že v zgodnjih fazah močno podpiral in bil blizu dvema njenima voditeljema, Ethelvoldu, ki ga je imenoval za opata Abingdona, in Dunstanu. Eadred tako kot prejšnji kralji ni delil mnenja Ethelvoldovega kroga, da je življenje benediktinskega meniha edino vredno versko življenje, zato je za škofa Winchesterja imenoval Elfsigeja, poročenega moškega, ki je imel celo sina.
Remove ads
Vladavina
Nasledstvo prestola
Potem ko je bil kralj Edmund I. 26. maja 946 umorjen, ga je nasledil Eadred. 16. avgusta 946 ga je v Kingstonu na Temzi kronal nadškof Odo iz Canterburyja. Kronanja so se udeležili številni škofje, pa tudi južnovaližanski kralj Hwyel Dda z bratoma Morganom in Cadwganom ter štirje grofje s skandinavskimi imeni Orm, Morcar, Grim in Coll.[2][3]
Vladanje in upravljanje
Eadred je obdržal številne svetovalce svojega brata in predhodnika Edmunda. Nekateri od njih so služili že Edmundovemu predhodniku, njegovemu polbratu Ethelstanu. To je angleški politiki dalo določeno raven stabilnosti. Med najpomembnejšimi svetovalci so bili duhovniki, nadškof Odo iz Canterburyja, škof Elfsige iz Winchesterja, opat Dunstan iz Glastonburyja in škof Cenwald iz Worcesterja. Eadredov najpomembnejši posvetni svetovalec je bil Ethelstan, ealdorman Vzhodne Anglije. Pomembno vlogo je imela tudi njegova mati Eadgifu, ki se v dokumentih pojavlja kot priča[4] ali celo upravičenka.[5] Eadred je v svoj krog zaupnikov vključil tudi nove ljudi, kot je bil Elfhere, bodoči ealdorman iz Mercije. Proti koncu svoje vladavine je Eadred okoli leta 954 imenoval Ethelvolda za opata Abingdona in dotrajano posvetno kolegijsko cerkev preoblikoval v benediktinski samostan.[2]
Eadredova oporoka[6] razkriva hierarhijo svetovalcev in sestavo kraljeve družine. Nadškofu Odu iz Canterburyja je zapustil 240 zlatih mankusov, vsakemu škofu in ealdormanu pa po 120. Njegov senešal, komornik in točaj so prejeli vsak po 80 mankusov.[2]
Osvojitev kraljestva Jorvik
Eadred je bil zelo spoštovan vladar, vendar njegova hegemonistična oblast v Angliji ni bila neizpodbitna. Razpoložljivi viri ne omogočajo popolne rekonstrukcije dogodkov. Kronike, ki pokrivajo to obdobje, so bile napisane precej po dogodkih in si pogosto nasprotujejo, prav tako kot tudi sodobne listine.[2] 2]
Kraljestvo Jorvik (Northumbrija) se je že leta 927 podredilo Eadredovemu polbratu Ethelstanu. Pod Olafom Kvaranom (927, 941–944, 947–949/952) in Erikom (950–952/954) so si Northumbrijci prizadevali za avtonomijo, pri čemer jih je podpiral nadškof Vulfstan I. Yorški (931–956), oportunistični grof Osulf Bamburški (930–963) pa je bil nekaj časa Eadredov zaveznik.[2]
Zdi se, da se je Olaf Kvaran s soglasjem ali privolitvijo Eadreda leta 947 uveljavil kot kralj. Olaf je bil blizu angleškim kraljem. Kralj Emund I. je bil njegov boter in njegovi kovanci so se zgledovali po angleških. Njegov poganski tekmec Erik je koval kovance s tradicionalnimi vikinškimi motivi. Po Anglosaški kroniki so Olafa leta 952 pregnali Northumbrijci. To se je bolj verjetno zgodilo leta leta 949. Leta 949 se je verjetno zgodilo tudi podjarmljenje nadškofa Vulfstana in nortumbrijskega plemstva, sicer zabeleženo za leto 947. V naslednjih letih je Eadred očitno neposredno vladal Yorku. Leta 949 in 950 je izdal več listin, v katerih se je naslovil kot "kralj Angležev, Northumbrijcev, poganov in Britov".[2]
Northumbrijci so nato prelomili prisego zvestobe Eadredu in za svojega kralja izvolili Erika. Eadred se je na njihovo kljubovanje odzval s kazenskim pohodom, med katero je bil požgan pomemben samostan v Riponu. Na povratku je bila Eadredova zadnja straža pri Castlefordu napadena in uničena. Ko je Eadred nato zagrozil, da bo s celotno vojsko ponovno napadel Northumbrijo in jo "popolnoma uničil", so Northumbrijci oziroma vsaj krog okoli nadškofa Vulfstana prekinili odnose z Erikom in Eadredu plačali vojni davek za njegove izgube. Eadred si je na pohodu verjetno prisvojil relikvije svetega Wilfrida (umrl 709), ki so počivale v Riponu, in jih prenesel v Canterbury. Datiranje teh dogodkov je predmet kontroverznih razprav: Anglosaška kronika jih umešča v leto 948, Historia Regum pa v leto 950. Nadškofa Vulfstana je Eadred leta 952 odstavil in zaprl v Juthanbyrig (Jedburgh v Roxburghshireu),[7] a ga je kmalu vrnil na prejšnji položaj.[2]
Northumbrijsko kraljestvo je propadlo, ko je bil leta 952 izgnan kralj Erik, kot je zapisano v Historia Regum. Eadred je za prvega grofa Northumbrije imenoval Osulfa Bamburškega. Ko je bil Erik leta 954 na Osulfovo pobudo umorjen v Stainmoru, je bila ponovna osvojitev Northumbrije končana.[2]
Smrt in nasledstvo
Proti koncu življenja se je Eadredovo zdravje drastično poslabšalo. Užival je lahko le tekočo hrano in šepal, morda zaradi paralize.[2] V zadnjih letih je kraljevska pooblastila očitno prenesel na Dunstana in druge dostojanstvenike. Od leta 953 do 955 je osebno podpisal manj kot tretjino listin.[2] Nazadnje je podlegel bolezni, star nekaj več kot 30 let. Umrl je 23. novembra 955 v Fromu v Somersetu.[2] Pokopan je bil v Winchestrski stolnici.[8]
Kralj Eadred je umrl neporočen in brez dedičev. Nasledil ga je nečak Eadvig, starejši sin njegovega brata Edmunda.[2]
Remove ads
Sklici
Viri
Wikiwand - on
Seamless Wikipedia browsing. On steroids.
Remove ads