Hrizoberil

Hrizoberil (grško χρυσοβήρυλλος [hrysobḗryllos] iz χρυσός [hrysós] – zlato in βήρυλλος [bḗryllos] – beril) je redek berilijev aluminatni mineral iz razreda oksidov z razmerjem kovina:kisik = 3:4. Njegova kemijska formula je BeAl₂O₄ (BeO•Al₂O₃). Vsebuje sledove kroma in železa, ki mu dajeta značilne zlato rumene, zelene, rumene in rjavkaste barve. Kristalizira v ortorombskem kristalnem sistemu. Hrizoberil ima trdoto 8,5 in je za diamantom in korundom tretji najtrši mineral.

Hrizoberil
Hrizoberil
Splošno
Kategorija	IV. razred - Oksidi in hidroksidi
Kemijska formula	Berilijev aluminijev oksid BeAl2O4
Strunzova klasifikacija	4.BA.05
Klasifikacija DANA	7.2.9.1
Kristalna simetrija	Bipiramida 2/m 2/m 2/m
Osnovna celica	a = 5,481Å, b = 9,415Å, c = 4,428Å, Z = 8
Lastnosti
Molekulska masa	126,97 g/mol
Barva	Brezbarvna, rumena do zlato rumena, rjava, zelena, modro zelena
Kristalni habit	Prizmatični kristali, raztegnjeni v smeri c, pogosto ploščati na {001} z brazdami, vzporednimi z [100]
Kristalni sistem	Ortorombski
Dvojčičenje	Običajni so kontaktni in penetracijski dvojčki, pogosto repetitivni v obliki rozete
Razkolnost	Razločna po [110], nepopolna po [010]
Lom	Školjkast do neraven
Žilavost	Krhek
Trdota	8,5
Sijaj	Steklast do smolast
Barva črte	Bela
Prozornost	Prozoren do prosojen
Specifična teža	3,5 – 3,84
Gostota	3,79 g/cm3
Optične lastnosti	Dvoosen (+)
Lomni količnik	nα=1,745, nβ=1,748 nγ=1,754
Dvolomnost	Šibka, δ = 0,008 – 0,011
Pleohroizem	V aleksandritu močan
Disperzija	0,015
Ultravijolična fluorescenca	Inertna do zmerno rdeča
Absorpcijski spekter	Močni črti pri 680,5 in 678,5 nm, šibke črte pri 665, 655 in 645 nm, delna absorpcija 580 in 630 nm, tri šibke črte pri 476,5, 473 in 468 nm in splošna absorpcija v vijoličnem delu spektra
Tališče	1870 C
Sklici	[1][2]
Glavne vrste
Aleksandrit	Zelen do rdeč, spreminja bravo
Kimofan	Mačje oko

Hrizoberil je kljub podobnemu imenu povsem drugačen od berila (Be₃Al₂(SiO₃)₆), ki spada med berilijeve silikatne minerale.

Zgodovina

Brušeni hrizoberil

Hrizoberil je eden od približno dvajset dragih kamnov, ki jih je opisal že rimski pisatelj Plinij Starejši (23-79) v svoji Naturalis Historia. Plinij ga je imel za podvrsto berila in sorodnika akvamarina in smaragda, čeprav se od njih razlikuje po kemijski sestavi, kristalni strukturi in trdoti.

Aleksandrit so odkrili leta 1830 v rudnikih smaragdov Takovskaja na Uralu in ga aprila 1834 poimenovali po kasnejšem ruskem carju Aleksandru II. (1818-1881, vladal 1855-1881), ki je takrat postal polnoleten. Aleksandrit je zaradi svoje spreminjajoče se zelene in rdeče barve, ki sta bili glavni barvi carske Rusije, postal nacionalni kamen carske Rusije.^[3]

Podvrsti

26,75 karatni aleksandrit; aleksandriti takšne velikosti so izjemno redki

Zelo cenjena podvrsta hrizoberila je aleksandrit, ki je v dnevni svetlobi zelen do modro zelen, v umetni svetlobi pa rdeč do vijoličen. Takšen način prelivanja barv se imenuje aleksandritski efekt in je posledica prisotnosti kroma. Vzrok je močan pleohroizem in različna spektra dnevne in umetne svetlobe. Aleksandrit deluje kot filter, ki prepušča samo rdečo ali zeleno svetlobo: v dnevni svetlobi, ki vsebuje večji delež zelene svetlobe, je zato zelen, v umetni svetlobi, v kateri prevladuje rdeča svetloba, pa rdeč.

Kimofan z ostrim in centriranim očesom

Druga podvrsta hrizoberila je kimofan ali (hrizoberilovo) mačje oko, ki ima videz mačjih oči. Razgiban srebrno progast videz povzroča lom svetlobe v finih vzporednih votlih kanalih.

Nahajališča

Hrizoberil se pojavlja skupaj z berilom, mikroklinom in turmalini v granitnih pegmatitih, skupaj z albitom in almandinom v skrilavcih regionalnega metamorfizma in klastičnih aluvialnih ali morskih vsedlinah.

Pomembna hahajališča so Takovaja na Uralu (Ruska federacija), Šri Lanka, Espirito Santo (Brazilija), Golden (Kolorado) in Haddam (Connecticut), Norveška, Ljudska republika Kitajska, Rodezija in Olgiasca pri jezeru Como (Italija). V Sloveniji hrizoberila še niso odkrili.^[4]