Senegal
From Wikipedia, the free encyclopedia
Remove ads
Senegal (francosko Sénégal; volofsko Senegaal; pulaarsko 𞤅𞤫𞤲𞤫𞤺𞤢𞥄𞤤𞤭, latinizirano: Senegaali; serersko Senegaal; arabsko السنغال, latinizirano: al-Sinigāl}}, uradno Republika Senegal, je najzahodnejša država v Zahodni Afriki, ki leži ob obali Atlantskega oceana. Na severu meji na Mavretanijo, na vzhodu na Mali, na jugovzhodu na Gvinejo in na jugozahodu na Gvinejo Bissau. Senegal skoraj obdaja Gambijo, državo, ki zaseda ozek pas zemlje ob bregovih reke Gambije, ki ločuje senegalsko južno regijo Casamance od preostalega dela države.[12][13] Prav tako si deli morsko mejo z Zelenortskimi otoki. Glavno in največje mesto Senegala je Dakar.
.svg)
Senegal je najzahodnejša država v celinskem Starem svetu oziroma Afro-Evraziji.[14] Ime dolguje reki Senegal, ki jo meji na vzhodu in severu.[15] Podnebje je tipično sahelsko, čeprav ima deževno obdobje. Senegal pokriva skoraj 197.000 kvadratnih kilometrov in ima približno 18 milijonov prebivalcev. Država je predsedniška republika; od ustanovitve države leta 1960 je bila prepoznana kot ena najstabilnejših držav na afriški celini.[16] Na lestvici V-Dem Democracy Indices za leto 2024 je Senegal uvrščen na 68. mesto po volilni demokraciji na svetu in na 10. mesto po volilni demokraciji v Afriki.[17]
Država je bila ustanovljena kot del neodvisnosti Francoske Zahodne Afrike od francoske kolonialne oblasti. Zaradi te zgodovine je francoščina uradni jezik, vendar jo razume le manjšina prebivalstva.[18] V Senegalu se govori več kot 30 jezikov. Volofščina je najbolj razširjen jezik, saj jo 80 % prebivalstva govori kot prvi ali drugi jezik,[19] in deluje kot senegalska lingua franca poleg francoščine. Tako kot druge afriške države tudi v državi živi široka mešanica etničnih in jezikovnih skupnosti, največje med njimi so Volof, Fula in Serer. Senegalci so pretežno muslimani.
Senegal je kot država v razvoju uvrščen med močno zadolžene revne države z relativno nizko uvrstitvijo na indeksu človekovega razvoja (169. mesto od 193). Večina prebivalstva živi na obali in dela v kmetijstvu ali drugi živilski industriji; druge pomembne panoge so rudarstvo, turizem in storitve.[20] Zgodovinsko pomanjkanje naravnih virov v Senegalu je preusmerilo prizadevanja k povečanju pismenosti in izobrazbe.
Senegal je članica Afriške unije, Združenih narodov, Gospodarske skupnosti zahodnoafriških držav (ECOWAS), Mednarodne organizacije frankofonije, Organizacije islamskega sodelovanja in Skupnosti sahelsko-saharskih držav.
Remove ads
Etimologija
Dežela Senegal je dobila ime po reki Senegal. Ime reke lahko izvira iz portugalske transliteracije imena reke Zenaga, znane tudi kot Sanhaja.[21] Lahko pa gre za kombinacijo vrhovnega božanstva v religiji Sererjev (Rog Sene) in o gal, kar v jeziku Serer pomeni »vodna površina«. Francoski avtor in duhovnik David Boilat je predlagal, da ime izvira iz volofske besedne zveze sunuu gaal, ki pomeni »naš kanu«.[22]
Remove ads
Zgodovina
Zgodnja in predkolonialna obdobja
Arheološke najdbe na celotnem območju kažejo, da je bil Senegal naseljen že v prazgodovini in da so ga od takrat naprej neprekinjeno zasedale različne etnične skupine. Nekatera kraljestva so nastala med 6. in 14. stoletjem, kot so Takrur v 6. stoletju, Namandiru in Jolofsko cesarstvo v 13. in 14. stoletju. Vzhodni Senegal je bil nekoč del Ganskega cesarstva.
Islam so uvedli Toucouleurji in Soninkeji prek stikov z rodbino Almoravidov iz Magreba, ki so ga širili s svojimi zavezniki Toucouleurji. To gibanje se je soočilo z odporom etničnih skupin s tradicionalnimi religijami, zlasti Sererjev.[23][24]
V 13. in 14. stoletju je območje prišlo pod vpliv imperijev na vzhodu; v tem času je bilo ustanovljeno tudi Senegalsko Jolofsko cesarstvo. V regiji Senegambija je bila med letoma 1300 in 1900 skoraj tretjina prebivalstva zasužnjena, običajno zaradi ujetništva v vojni.[25]
V 14. stoletju je Jolofsko cesarstvo postalo močnejše, saj je združilo Cayor in kraljestva Baol, Siné, Saloum, Waalo, Futa Tooro in Bambouk ter pokrivalo velik del današnjega Senegala in del današnje Zahodne Afrike. Cesarstvo je bilo prostovoljna konfederacija različnih držav in ne vojaško osvajanje.[26] Cesarstvo je ustanovil Ndiadiane Ndiaye, delno Serer[27] in delno Toucouleur, ki je uspel oblikovati koalicijo s številnimi etničnimi skupinami, vendar je propadlo okoli leta 1549 s porazom in ubojem Leleja Foulija Faka, ki ga je izvedel Amari Ngone Sobel Fall.
Kolonialna doba
Sredi 15. stoletja so se Portugalci izkrcali na senegalski obali, sledili pa so jim trgovci, ki so predstavljali druge države, vključno s Francozi. Različne evropske sile – Portugalska, Nizozemska in Velika Britanija – so se od 15. stoletja naprej potegovale za trgovino na tem območju.
Leta 1677 je Francija prevzela nadzor nad tem, kar je postalo manjša izhodiščna točka v atlantski trgovini s sužnji: otok Gorée poleg sodobnega Dakarja, ki se je uporabljal kot baza za nakup sužnjev od vojskujočih se poglavarstev na celini.[28][29]
Evropski misijonarji so v 19. stoletju v Senegal in Casamance uvedli krščanstvo. Šele v 1850-ih so se Francozi začeli širiti na senegalsko celino, potem ko so odpravili suženjstvo in začeli promovirati abolicionistično doktrino ter dodali domača kraljestva, kot so Waalo, Cayor, Baol in Jolof. Francoski kolonisti pod guvernerjem Louisom Faidherbejem so postopoma napadli in zavzeli vsa kraljestva, razen kraljestev Serer, Sine in Saloum.[30][31]
Yoro Dyao je poveljeval kantonu Foss-Galodjina, Louis Faidherbe pa ga je postavil nad Wâlo (Ouâlo), kjer je bil od leta 1861 do 1914 poglavar. Senegalski odpor proti francoski širitvi so delno vodili Lat-Dior, Damel iz Cayorja in Maad a Sinig Kumba Ndoffene Famak Joof (Maad a Sinig, kralj Sina), kar je privedlo do znane bitke pri Logandèmeu – bitke, v kateri se je sererski kralj Sinaja odpravil v vojno proti mogočnemu francoskemu kolonialnemu imperiju, kjer so se Francozi odločili maščevati Sinu po ponižujočem porazu v bitki pri Djilorju. Bitka pri Logandèmeu je bila prva bitka na senegambijskem ozemlju, kjer so se Francozi odločili uporabiti topovsko strelivo.[32][33]
Leta 1915 je več kot 300 Senegalcev prišlo pod avstralsko poveljstvo, preden so Avstralci zavzeli Damask in pričakovali prihod slavnega Lawrencea Arabskega. Francoska in britanska diplomacija na tem območju sta bili v kaosu.
Bitka za Dakar (23.–25. september 1940) je bil neuspešen poskus zaveznikov, da bi zavzeli strateško pristanišče in strmoglavili pronemško vichyjsko francosko upravo v koloniji.[34]
25. novembra 1958 je Senegal postal avtonomna republika znotraj Francoske skupnosti.[35]
Neodvisnost
Januarja 1959 sta se Senegal in Francoski Sudan združila v Malijsko federacijo, ki je postala popolnoma neodvisna 20. junija 1960 zaradi sporazuma o prenosu oblasti, podpisanega s Francijo 4. aprila 1960. Zaradi notranjepolitičnih težav se je federacija 20. avgusta 1960 razšla, ko sta Senegal in Francoski Sudan (preimenovan v Republiko Mali) razglasila neodvisnost.
Léopold Sédar Senghor je bil avgusta 1960 izvoljen za prvega predsednika Senegala. Senghor, ki je bil proafriško usmerjen, je zagovarjal obliko afriškega socializma.[36]
Po razpadu Malijske federacije sta Senghor in premier Mamadou Dia skupaj vladala v okviru parlamentarnega sistema. Decembra 1962 je njuno politično rivalstvo privedlo do poskusa državnega udara, ki ga je izvedel Dia. Državni udar je bil zadušen brez prelivanja krvi, Dia pa je bil aretiran in zaprt. Senegal je sprejel novo ustavo, ki je utrdila predsedniško oblast.
Senghor je bil precej bolj strpen do opozicije kot večina afriških voditeljev v 1960-ih. Kljub temu je bila politična dejavnost nekaj časa nekoliko omejena. Senghorjeva stranka, Senegalska progresivna unija (zdaj Socialistična stranka Senegala), je bila edina zakonsko dovoljena stranka od leta 1965 do leta 1975. V slednjem letu je Senghor dovolil ustanovitev dveh opozicijskih strank, ki sta začeli delovati leta 1976 – marksistične stranke (Afriška stranka za neodvisnost) in liberalne stranke (Senegalska demokratična stranka).
V 1960-ih in zgodnjih 1970-ih je portugalska vojska iz Portugalske Gvineje nenehno in vztrajno kršila senegalske meje. Senegal se je v odgovor na to v letih 1963, 1965, 1969 (kot odgovor na obstreljevanje portugalskega topništva), 1971 in 1972 obrnil na Varnostni svet Združenih narodov.
1980 do danes
Leta 1980 se je Senghor odločil upokojiti iz politike. Naslednje leto, leta 1981, je oblast prenesel na svojega izbranega naslednika Abdouja Dioufa. Nekdanji premier Mamadou Dia, ki je bil Senghorjev tekmec, se je leta 1983 potegoval proti Dioufu na volitvah, a je izgubil.
V 1980-ih je zgodovinar Boubacar Lam odkril senegalsko ustno zgodovino, ki jo je nedolgo po prvi svetovni vojni zbral tuculorski plemič Yoro Dyâo in ki je dokumentirala migracije v Zahodno Afriko iz doline Nila; etnične skupine od reke Senegal do delte Nigra so ohranile tradicijo o vzhodnem poreklu.[37]
Senegal se je 1. februarja 1982 pridružil Gambiji in oblikoval nominalno Senegambijsko konfederacijo. Vendar je bila unija leta 1989 razpuščena. Kljub mirovnim pogovorom se je južna separatistična skupina (Gibanje demokratičnih sil Casamanca ali MFDC) v regiji Casamance od leta 1982 občasno spopadala z vladnimi silami v konfliktu v Casamanceu. V začetku 21. stoletja se je nasilje umirilo in predsednik Macky Sall se je decembra 2012 v Rimu pogovarjal z uporniki.[38]
Abdou Diouf je bil predsednik med letoma 1981 in 2000. Spodbujal je širšo politično udeležbo, zmanjšal vpletenost vlade v gospodarstvo in razširil diplomatske stike Senegala, zlasti z drugimi državami v razvoju. Domača politika se je občasno prelila v ulično nasilje, napetosti na mejah in nasilno separatistično gibanje v južni regiji Casamanca. Kljub temu se je zavezanost Senegala demokraciji in človekovim pravicam okrepila. Abdou Diouf je bil predsednik štiri mandate.
Med zalivsko vojno je v bitki pri Khafjiju in nepričakovani kampanji za osvoboditev Kuvajta pod poveljstvom koalicije pod vodstvom ZDA sodelovalo več kot 500 Senegalcev.
Na predsedniških volitvah leta 1999 je opozicijski vodja Abdoulaye Wade premagal Dioufa, ki so jih mednarodni opazovalci ocenili kot svobodne in poštene. Senegal je doživel svoj drugi mirni prehod oblasti in prvi iz ene politične stranke v drugo. 30. decembra 2004 je predsednik Wade napovedal, da bo podpisal mirovni sporazum s separatistično skupino v regiji Casamance. Konflikt v Casamanceu pa do leta 2025 še ni bil v celoti zaključen kljub več premirjem in pogodbam med vlado in posameznimi frakcijami znotraj MFDC.[39][40][41]
Marca 2012 je sedanji predsednik Abdoulaye Wade izgubil predsedniške volitve, Macky Sall pa je bil izvoljen za novega predsednika Senegala. Predsednik Macky Sall je bil ponovno izvoljen na volitvah leta 2019. Predsedniški mandat se je skrajšal s sedmih let na pet.[42]
Od 3. marca 2021 Senegal pretresa vrsta množičnih protestov kot odgovor na aretacijo Ousmana Sonka zaradi domnevnega posilstva in slabega ravnanja s pandemijo COVID-19. Junija 2023 je odziv na proteste postal vse bolj nasilen, Amnesty International pa je naštela 23 smrtnih žrtev, večinoma zaradi krogel, ki so jih izstrelili policisti ali oboroženi policijski sodelavci.[43]
Marca 2024 je opozicijski kandidat Bassirou Diomaye Faye zmagal na predsedniških volitvah v Senegalu nad kandidatom vladajoče koalicije in postal najmlajši predsednik v zgodovini Senegala. Novembra 2024 je Faye napovedal, da bo Francija do konca leta 2025 umaknila svoje čete iz Senegala in zaprla svoje baze.[44]
1. julija 2025 je Francija Senegalu predala skupno postajo Rufisque. Ta postaja, ki deluje od leta 1960, je bila odgovorna za komunikacije na južni atlantski obali. Služila je tudi kot prisluškovalna postaja v boju proti pomorskemu trgovanju. Predaja je bila izvedena brez slovesnosti, omejena na podpis poročila. Predaja zadnje preostale vojaške infrastrukture v Senegalu senegalskim oblastem je načrtovana. 18. julija 2025 sta senegalski vladi vrnjena dva vojaška objekta: letališka baza in Camp Geille, 5 hektarjev veliko območje v Ouakamu. Senegalskim oblastem bodo predane tudi štiri vile v Plateauju, blizu pristanišča.[45]
Remove ads
Geografija
Senegal leži na zahodu afriške celine. Leži med zemljepisnima širinama 12° in 17° severne zemljepisne širine ter zemljepisnima dolžinama 11° in 18° zahodne zemljepisne dolžine.
Senegal navzven meji na Atlantski ocean na zahodu, Mavretanijo na severu, Mali na vzhodu ter Gvinejo in Gvinejo Bissau na jugu; od znotraj skoraj v celoti obdaja Gambijo, in sicer na severu, vzhodu in jugu, razen kratke atlantske obale Gambije.
Senegalsko pokrajino sestavljajo predvsem valovite peščene ravnice zahodnega Sahela, ki se na jugovzhodu dvigajo do vznožja. Tu je tudi najvišja točka Senegala, greben Baunez, ki leži 2,7 km jugovzhodno od Nepen Diakha na 648 m.[46] Severno mejo tvori reka Senegal; druge reke so Gambija in Casamance. Glavno mesto Dakar leži na polotoku Zeleni rt (Cap-Vert), najzahodnejši točki celinske Afrike.
Zelenortski otoki ležijo približno 560 kilometrov od senegalske obale, vendar je Cap-Vert (Zeleni rt) pomorska oznaka kraja, postavljena ob vznožju Les Mammelles, 105 metrov visoke pečine, ki leži na enem koncu polotoka Cap-Vert, na katerem je senegalsko glavno mesto Dakar in 1 kilometer južno od Pointe des Almadies, najzahodnejše točke v Afriki.
Senegal vsebuje štiri kopenske ekoregije: gvinejski gozdno-savanski mozaik, sahelsko akacijevo savano, zahodnosudansko savano in gvinejske mangrove.
Podnebje
Senegal ima tropsko podnebje s prijetno vročino skozi vse leto z dobro opredeljenimi suhimi in vlažnimi letnimi časi, ki so posledica severovzhodnih zimskih vetrov in jugozahodnih poletnih vetrov. V suhem obdobju (od decembra do aprila) prevladuje vroč, suh veter harmattan. Letna količina padavin v Dakarju je približno 600 mm med junijem in oktobrom, ko so najvišje temperature povprečno 30 °C in najnižje 24,2 °C; od decembra do februarja so najvišje temperature povprečno 25,7 °C in najnižje 18 °C.[47]
Temperature v notranjosti so višje kot ob obali (na primer, povprečne dnevne temperature v Kaolacku in Tambacoundi za maj so 30 °C oziroma 32,7 °C v primerjavi z 23,2 °C v Dakarju), količina padavin pa se znatno poveča proti jugu in na nekaterih območjih preseže 1500 mm letno.
V Tambacoundi v skrajni notranjosti, zlasti na meji z Malijem, kjer se začne puščava, lahko temperature dosežejo kar 54 °C. Najsevernejši del države je puščava Lompoul s skoraj vročim puščavskim podnebjem, osrednji del ima vroče polsušno podnebje, najjužnejši del pa tropsko vlažno in suho podnebje. Senegal je večinoma sončna in suha država.
Podnebne spremembe v Senegalu bodo imele širok vpliv na številne vidike življenja v Senegalu. Podnebne spremembe bodo do sredine stoletja povzročile zvišanje povprečnih temperatur v zahodni Afriki za 1,5 do 4 °C v primerjavi z obdobjem 1986–2005.[48] Projekcije padavin kažejo na splošno zmanjšanje padavin in povečanje intenzivnih mega-neviht nad Sahelom. Pričakuje se, da se bo gladina morja v zahodni Afriki dvigovala hitreje kot svetovno povprečje. Čeprav Senegal trenutno ne prispeva bistveno k svetovnim emisijam toplogrednih plinov, je ena od držav, ki so najbolj ranljive za podnebne spremembe. [49]
Ekstremna suša vpliva na kmetijstvo in povzroča negotovost glede hrane in zaposlitve. Več kot 70 % prebivalstva je zaposlenih v kmetijskem sektorju. Dvig morske gladine in posledična erozija obale naj bi povzročila škodo na obalni infrastrukturi in razselila velik odstotek prebivalstva, ki živi na obalnih območjih. Podnebne spremembe lahko povečajo tudi degradacijo zemljišč, kar bo verjetno povečalo dezertifikacijo v vzhodnem Senegalu in vodilo v širitev Sahare.
Remove ads
Upravna delitev
Senegal je razdeljen na 14 regij,[50] vsako od njih upravlja Conseil Régional (regionalni svet), ki ga izvoli glede na težo prebivalstva na ravni okrožja. Država je nadalje razdeljena na 45 departmajev, 113 okrožij (nobeno od njih nima upravne funkcije) in na lokalne skupščine (Collectivités Locales), ki volijo upravne uradnike.
Regionalna središča imajo enako ime kot njihove regije:
- Dakar
- Diourbel
- Fatick
- Kaffrine
- Kaolack
- Kédougou
- Kolda
- Louga
- Matam
- Saint-Louis
- Sédhiou
- Tambacounda
- Thiès
- Ziguinchor
Remove ads
Gospodarstvo
Senegalsko gospodarstvo poganja rudarstvo, gradbeništvo, turizem, ribištvo in kmetijstvo, ki so glavni viri zaposlovanja na podeželju. Naravni viri vključujejo železo, cirkon, zlato, fosfate ter zdaj nafto in zemeljski plin. V preteklosti je senegalsko gospodarstvo večino deviz pridobivalo z ribami, fosfati, arašidi in turizmom. Eden od zgodovinsko prevladujočih delov gospodarstva, kmetijstvo, je zelo ranljiv za okoljske razmere, kot so spremembe v padavinah in podnebju, ter nihanja svetovnih cen surovin. Je članica Svetovne trgovinske organizacije.
Glavno mesto Senegala, Dakar, je bilo nekdanje glavno mesto celotne francoske Zahodne Afrike. Posledično ostaja sedež večjih bank in drugih institucij, ki služijo vsej frankofonski Zahodni Afriki in je središče za ladijski promet in promet v in iz celotne regije.
Senegal ima eno najbolj razvitih turističnih industrij v Afriki.
Glavne ovire za gospodarski razvoj države so velika korupcija z neučinkovitim pravosodjem, zelo počasne upravne formalnosti in propadajoč izobraževalni sektor.[51]
Naravne in kulturne znamenitosti
- Narodni park Basse Casamance v delti reke Casamance velik 50 km2 obsega mangrove, savanski gozd, gola slana tla in bogat živalski svet
- Dakar na Zelenortskem polotoku je mešanica evropskih in afriških značilnosti; slikovite tržnice, Dakarska stolnica, Spomenik afriške renesanse, četrt La Medina z Veliko mošejo, muzej afriške umetnosti IFAN.
- Narodni park Djoudj ob spodnjem toku reke Senegal bogat s pticami, del Unescove dediščine
- Gorée, otok v bližini Dakarja, omed letoma 1536–1848 glavno zbirališča sužnjev v zahodni Afriki; Hiša sužnjev, trdnjava Fort d'Estrées je zgodovinski muzej, pomorski muzej, del Unescove dediščine
- Kaymor blizu Gabijske meje; v okoliških vaseh so številni v kroge razporejeni megaliti in gomilni grobovi verjetno iz 13. stoletja
- Narodni park Niokolo-Koba ob srednjem toku reke Gambije (9130 km2), del Unescove dediščine
- Saint-Louis mesto ob izlivu reke Senegal v Atlantski ocean; najstarejša francoska naselbina v Afriki s kolonialnimi stavbami, del Unescove dediščine
- Narodni park Siné-Saloum velik 760 km2 z mangrovami, lagunami, sipinami, bogat ptičji svet.
Remove ads
Demografija
Senegal ima približno 18 milijonov prebivalcev, od katerih jih približno 42 odstotkov živi na podeželju. Gostota prebivalstva na teh območjih se giblje od približno 77 prebivalcev na kvadratni kilometer v zahodno-osrednji regiji do 2 na kvadratni kilometer v sušnem vzhodnem delu.
Senegal je ratificiral Konvencijo o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk, ki jo je sprejela Generalna skupščina Združenih narodov, ter dodatni protokol. Senegal je tudi podpisnik Afriške listine o človekovih pravicah in pravicah ljudstev, ki je bila sprejeta na vrhu Afriške unije leta 2003. Vendar pa so feministke kritizirale vladno neukrepanje pri uveljavljanju protokolov, konvencij in drugih besedil, ki so bila podpisana kot sredstvo za zaščito pravic žensk.
Etnične skupine
Senegal ima široko paleto etničnih skupin in tako kot v večini zahodnoafriških držav se pogosto govori več jezikov. Po podatkih CIA World Factbook: Senegal (ocene iz leta 2019) so etnične skupine volofščine (39 %), fulščine (verjetno vključno s toucouleurji, ki govorijo halpulaarščino) (27,5 %), skupina Sererji (verjetno vključno s ljudstvi Sererji cangini) (16 %), mandinke (4,9 %), jole (4,2 %), soninkeji (2,4 %), drugih 5,4 % (vključno z Evropejci in osebami libanonskega porekla) in druge manjše etnične skupine, kot so basari, mauri ali (naarkajorji).[52]
Po podatkih Svetovne raziskave o beguncih iz leta 2008, ki jo je objavil ameriški odbor za begunce in priseljence, je bilo v Senegalu leta 2007 približno 23.800 beguncev in prosilcev za azil. Večina tega prebivalstva (20.200) prihaja iz Mavretanije. Begunci živijo v N'dioumu, Dodelu in majhnih naseljih vzdolž doline reke Senegal.[53]
Remove ads
Kultura
Senegal je dobro znan po zahodnoafriški tradiciji pripovedovanja zgodb, ki jo izvajajo grioti, ki že tisočletja ohranjajo zahodnoafriško zgodovino z besedami in glasbo. Poklic griota se prenaša iz roda v rod in zahteva leta usposabljanja in vajeništva v genealogiji, zgodovini in glasbi. Grioti dajejo glas generacijam zahodnoafriške družbe.
Spomenik afriške renesanse, zgrajen leta 2010 v Dakarju, je najvišji kip v Afriki. Dakar gosti tudi filmski festival Recidak.[54]
Islamski praznik Eid al-Adha, lokalno znan kot Tabaski, popularno praznujejo Senegalci. Kljub temu, da je pretežno muslimanska država, je priljubljen tudi krščanski praznik božiča, z božičnimi drevesci in okraski, ki krasijo mesto Dakar.
Kuhinja
Ker Senegal meji na Atlantski ocean, so ribe zelo pomembne. V senegalski kuhinji se uporabljajo tudi piščanec, jagnjetina, grah, jajca in govedina, ne pa svinjina, ker je prebivalstvo države večinoma muslimansko. Arašidi, glavni pridelek Senegala, pa tudi kuskus, beli riž, sladki krompir, navadna leča, fižol Vigna unguiculata in različna zelenjava so prav tako vključeni v številne recepte. Meso in zelenjavo običajno dušijo ali marinirajo v zeliščih in začimbah, nato pa prelijejo čez riž ali kuskus ali pa jedo s kruhom.
Priljubljeni sveži sokovi so narejeni iz bissapa, ingverja, buoy (izgovarja se 'buoy', kar je plod baobaba, znanega tudi kot opičji kruhovec, manga ali drugega sadja ali divjih dreves (najbolj znana je soursop, ki se v francoščini imenuje corossol). Sladice so zelo bogate in sladke, saj združujejo domače sestavine z ekstravaganco in slogom, značilnim za francoski vpliv na senegalske kulinarične metode. Pogosto jih postrežejo s svežim sadjem, tradicionalno pa jim sledi kava ali čaj.
Remove ads
Glej tudi
Opombe
- S Francoskim Sudanom, kot Malijska federacija
- Kot Sudanska republika s Senegalom kot Malijska federacija.
Sklici
Zunanje povezave
Wikiwand - on
Seamless Wikipedia browsing. On steroids.
Remove ads