Balduin Luksemburški
From Wikipedia, the free encyclopedia
Balduin Luksemburški, nadškof in volilni knez Trierja, cesarski vikar, * okrog 1285, † 21. januar 1354, Trier.
Balduin Luksemburški | |
---|---|
Rojstvo | 1285[1][2][3] Luksemburg[1] |
Smrt | 21. januar 1354 Trier[1] |
Državljanstvo | Nemčija |
Poklic | duhovnik, katoliški škof |
Balduin je bil razumen državnik, ki je poleg svojega brata, cesarja Henrika VII., najbolj zaslužen za vzpon Luksemburžanov med najvplivnejše dinastije v Evropi. Kot volilni knez Trierja je veliko pripomogel k izvolitvi brata za rimsko-nemškega kralja. Spremljal ga je na kronanje za cesarja v Italijo. Po bratovi smrti je na volitvah novega rimsko-nemškega kralja podprl Wittelsbacha, bavarskega grofa Ludvika IV., in z diplomacijo, denarjem in vojsko pomagal Henrikovemu sinu Ivanu, da se je obdržal na položaju češkega kralja. Ni se vpletal v Ludvikove spore s papeži, ves čas pa se je zavzemal za interese cesarstva, ki pa so se pogosto ujemali z interesi trierske kneževine, ki jo je utrdil in razvil v moderno državo. Dolgo časa je vztrajal v sporu z avignonsko kurijo in si skušal pridobiti še majnško nadškofijo; umaknil se je šele, ko ga je papež Benedikt XII. izobčil. Bil je glavni pri uveljavljanju pravice volilnih knezov, da sami, brez vmešavanja papeža, izvolijo rimsko-nemškega kralja.
Balduin je bil s svojim, dolgoročno usmerjenim delovanjem ves čas vodilna osebnost cesarske politike. Ko se je izkazalo, da cesar krši vse predpise in sledi le interesom svoje rodbine, se je odvrnil od njega in zastavil ves svoj prestiž za izpeljavo novih volitev, ki so na mesto protikralja pripeljale Balduinovega pranečaka Karla IV. Balduin je postal njegova najtrdnejša opora na zahodu cesarstva. V trierski kneževini je vpeljal moderno upravo, spodbujal je gradnjo javnih objektov, poskrbel za hrambo pomembnih listin in zapisov zgodovine kneževine.