Mehika
država v Severni Ameriki From Wikipedia, the free encyclopedia
Remove ads
Mehika,[a][b] uradno Združene mehiške države,[c] je država v Severni Ameriki. Po geoshemi Združenih narodov velja za del Srednje Amerike.[6] Je najsevernejša država v Latinski Ameriki, ki na severu meji na Združene države Amerike ter na jugovzhodu na Gvatemalo in Belize; na zahodu pa ima morske meje s Tihim oceanom, na jugovzhodu na Karibsko morje in na vzhodu na Mehiški zaliv. Mehika pokriva 1.972.550 km2[7] in je trinajsta največja država na svetu po površini. Z več kot 130 milijoni prebivalcev je Mehika deseta najbolj naseljena država na svetu in ima največje število maternih govorcev španščine.[8] Ciudad de Mexico je glavno in največje mesto, ki se uvršča med najbolj naseljena metropolitanska območja na svetu.
.svg)
Človeška prisotnost v Mehiki sega vsaj v leto 8000 pr. n. št. Mezoamerika, ki velja za zibelko civilizacije, je bila dom številnih naprednih družb, vključno z Olmeki, Maji, Zapoteki, teotihuansko civilizacijo in Purépechami. Španska kolonizacija se je začela leta 1521 z zavezništvom, ki je premagalo Azteški imperij in ustanovilo kolonijo Nova Španija s prestolnico Tenochtitlan, danes Ciudad de Mexico. Nova Španija je v dobi velikih odkritij postala pomembno središče transoceanskega gospodarstva, ki ga je spodbujalo rudarjenje srebra in njen položaj središča med Evropo in Azijo. To je privedlo do enega največjih večrasnih prebivalstev na svetu. Vojna na polotoku je privedla do mehiške vojne za neodvisnost med letoma 1810 in 1821, ki je končala oblast na polotoku in privedla do ustanovitve Prvega mehiškega cesarstva, ki se je hitro razpadlo v kratkotrajno Prvo mehiško republiko. Leta 1848 je Mehika zaradi ameriške invazije izgubila skoraj polovico svojega ozemlja. Liberalne reforme, določene v ustavi iz leta 1857, so privedle do državljanske vojne in francoske intervencije, ki je dosegla vrhunec z ustanovitvijo Drugega mehiškega cesarstva pod cesarjem Maksimilijanom I. Avstrijskim, ki so ga strmoglavile republikanske sile pod vodstvom Benita Juáreza. Konec 19. stoletja je vladala dolga diktatura Porfiria Díaza, čigar modernizacijske politike so prinesle hude družbene nemire. Mehiška revolucija med letoma 1910 in 1920 je privedla do strmoglavljenja Díaza in sprejetja ustave iz leta 1917. Mehika je v 40. in 70. letih 20. stoletja doživela hitro industrializacijo in gospodarsko rast sredi volilnih goljufij, politične represije in gospodarskih kriz. Med nemiri sta bila pokol v Tlatelolcu leta 1968 in zapatistična vstaja leta 1994. Konec 20. stoletja je prišlo do premika k neoliberalizmu, ki ga je zaznamoval podpis Severnoameriškega sporazuma o prosti trgovini (NAFTA) leta 1994.
Mehika je zvezna republika s predsedniškim sistemom vladanja, za katero sta značilna demokratični okvir in delitev oblasti na tri veje: izvršilno, zakonodajno in sodno. Zvezno zakonodajo sestavlja dvodomni Kongres Unije, ki ga sestavljata Poslanska zbornica, ki zastopa prebivalstvo in Senat, ki zagotavlja enako zastopanost vseh držav. Ustava določa tri ravni vlade: zvezno Unijo, državne vlade in občinske vlade. Mehiška zvezna struktura zagotavlja avtonomijo njenim 32 državam, njen politični sistem pa je močno pod vplivom avtohtonih tradicij in evropskih razsvetljenskih idealov.
Mehika je na novo industrializirana in razvijajoča se država,[9] ki ima 15. največje gospodarstvo na svetu po nominalnem BDP in 13. največje po pariteti kupne moči (PKM). Po številu območij svetovne dediščine se uvršča na prvo mesto v Ameriki in na sedmo mesto na svetu.[10] Je ena od 17 držav z veliko raznolikostjo na svetu, po naravni biotski raznovrstnosti pa na peto mesto.[11] Je pomembna turistična destinacija: od leta 2022 je šesta najbolj obiskana država na svetu s 42,2 milijona mednarodnih prihodov.[12] Mehika zaradi velikega gospodarstva in prebivalstva, globalnega kulturnega vpliva in stalne demokratizacije velja za regionalno in srednjo velesilo, ki se vse bolj opredeljuje kot vzhajajoča sila. Tako kot v večjem delu Latinske Amerike so revščina, sistemska korupcija in kriminal še vedno razširjeni. Od leta 2006 je bilo zaradi nenehnih konfliktov med sindikati za trgovino z drogami približno 127.000 smrtnih žrtev.[13] Mehika je članica Združenih narodov, G20, OECD, STO, foruma APEC, OAS, CELAC in OEI.
Remove ads
Zgodovina
Mehika je bila zibelka številnih razvitih indijanskih civilizacij, kot so bili Maji in Azteki. Prihod Špancev v 16. stoletju in njihovo osvajanje azteške države leta 1521 zaznamuje začetek kolonialne dobe Mehike kot dela Nove Španije.
Leta 1810 je Mehika razglasila neodvisnost od Španije, kar je po dolgotrajni vojni vodilo do samostojnosti leta 1821. Po osamosvojitvi se je ozemlje Mehike postopno krčilo na račun ozemelj, ki jih je Mehika bodisi prodala ZDA, bodisi izgubila v mehiško-ameriški vojni, ter na račun osamosvojitve srednje-ameriških držav. V 60. letih 19. stoletja so Mehiko zasedle francoske sile, ki so jih izgnali nasprotniki pod vodstvom mehiškega domoljuba Benita Juáreza.
Nezadovoljstvo z nedemokratičnim režimom, ki ga je vodil Porfirio Diaz, je leta 1910 vodilo do mehiške revolucije. Revolucionarne sile so porazile zvezno vojsko, zaradi notranjih trenj pa je država ostala nemirna še več kot dvajset let. Po koncu revolucije je Institucionalna revolucionarna stranka (PRI) ostala na oblasti vse do konca 20. stoletja.
Remove ads
Geografske značilnosti
Mehika je ena izmed redkih dežel, ki se lahko pohvalijo z zelo raznoliko pokrajino. Tu se raztezajo širne puščave in tropski gozdovi, visoke gorske verige in peščena obrežja. Skoraj polovica države leži na nadmorski višini višji od 1500 m. Najvišji je vulkan Pico de Orizaba (5610 m) in leži na meji med zveznima državama Puebla in Veracruz, najnižje je glavno mesto zvezne države Baja California, Mexicali in leži deset metrov pod morsko gladino.
Mehika leži v Srednji Ameriki med Mehiškim zalivom na vzhodu in Tihim oceanom na zahodu, na severu meji na Združene države Amerike (3326 km skupne meje), na jugovzhodu na Gvatemalo in Belize (962 km meje) ter Karibsko morje. Površina znaša 1.972.550 km2. Ima 12.540 km dolgo obalo, od tega pripada Pacifiku 8200 km in Atlantiku 3200 km. K Mehiki sodi tudi 600 km oddaljeno vulkanski Revillagigedovi otoki v Tihem oceanu. Največji je otok Socorro (129 km2), ostali so še Clarion, Partida in San Benedicto. Edino naselje na otokih je na Socorru in ima 200 prebivalcev.
Mehiško višavje, ki je po pokrajinskih značilnostih nadaljevanje ameriškega goratega zahoda, se razprostira od mejne reke Rio Bravo del Norte na severu do Tehuantepeške zemeljske ožine na jugovzhodu. Sestavljajo ga visoke planote, ki jih razmejujejo vzporedne gorske verige in obrobljajo gorovja z zelo strmimi in globokimi soteskami. Na zahodu in jugozahodu se raztezajo široke obrežne ravnice. Na severu je visoko okoli 1300 m, proti jugu pa se dvigne do 2500 m. V severnem delu (Mesa del Norte) so obsežne puščave s slanimi kotanjami na dnu in obdane z nizkim gričevjem.
Med krajem San Luís Potosí in Ciudad de México leži na nadmorski višini 2100 do 2300 m Mehiška planota (Mesa Central, tudi Mesa de Anáhuac), ki je najgosteje naseljeno območje v državi. Tu so med gorami kotline: Mehiška, Pueblanska in Guadalajarska. Mehiško višavje je obdano z gorskimi verigami:
- na zahodu je 1200 km dolga in do 200 km široka Zahodna Sierra Madre (Sierra Madre Occidental) z najvišjim vrhom Cerro Gordo (3340 m). Gradijo jo tektonsko premaknjene visoke planote in globoke doline (kanjoni) z znamenitim Copper Canyonom in se na jugozahodu spušča proti obali Tihega oceana. Širše ravnice so nastale le na vršajih rek.
- Vzhodna Sierra Madre (Sierra Madre Oriental)' je mlado nagubano gorstvo oziroma več vzporednih gorskih hrbtov in vmesnih dolin z najvišjim vrhom Cerro San Rafael (3710 m), ki se spušča proti Mehiškemu zalivu.
- Na jugu se Mehiško višavje oziroma planota zaključi z gorsko verigo Vulkanska Kordiljera (Cordillera Neo-Volcánica) ali »vulkanska os«, ki jo sestavljajo mlajši vulkani. Mednje spadajo najvišje gore v državi – Pico de Orizaba, ki se dviga JV od glavnega mesta (5610 m), Popocatépetl (5452 m), Iztaccíhuatl (5220 m) in Nevado de Toluca (4704 m).
- Južno od »vulkanske osi« je dolina reke Balsas - Grand Valle del Sur, njej nasproti pa starejše gorstvo iz kristalinskih kamnin – Južna Sierra Madre (Sierra Madre del Sur), ki ločuje Mehiško višavje in planote Oaxaca, kjer so nekoč Azteki kopali svoje zlato. Tu je najvišji vrh Cerro Nube Flan (3750 m).
Najožji del Mehike je 200 km široka Tehuantepeška zemeljska ožina, ki predstavlja mejo med Amerikama. Nizka planota deli verigo Sierra Madre med Južno Sierra Madre na severu in Sierra Madre de Chiapas na jugu. Najvišja točka, Ožina ima 224 m nadmorske višine. To območje predstavlja najkrajšo razdaljo med Mehiškim zalivom in Tihim oceanom.
Še bolj proti jugu se 300 km dolgo Chiapaško višavje dvigne več kot 3000 m visoko z gorskimi hrbti in dolinami, ki potekajo v smeri SZ-JV, nato pa se v stopnjah spušča proti severovzhodu na zakraselo ploščo polotoka Jukatan, kjer prevladujejo tropski deževni gozd in suhe savane.
Na severu ni površinskih voda, ki bi odtekale v morje, občasno se potoki stekajo v slane kotanje. V srednjem delu se reke iz višavja stekajo v morja skozi globoke kanjone. Največji mehiški reki sta: Balsas dolga 771 km in teče v Tihi ocean in Usumacinta (mehiški del 602 km, skupaj z gvatemalskim 970 km), ki teče v Mehiški zaliv in je v dolžini 480 km plovna. Druge reke so še Rio Grande de Santiago, Grijalva, Motagua, reka Ulua in Hondo. Največje sladkovodno jezero je Chapala s 1112 km².
Remove ads
Družbena geografija
Po ustavi s 5. februarja 1917 je Mehika predsedniška zvezna republika. Vsaka od 31 držav in glavo mesto je suverena v notranjih zadevah in prostovoljno združena v federacijo. Volilno pravico imajo vsi državljani starejši od 18 let, poročeni starejši od 16 let. Predsednika republike volijo za 6 let in ima le en mandat. Ima velike pristojnosti: je predsednik vlade, imenuje ministre, sodnike vrhovnih sodišč in vrhovnega tožilca ter diplomatske predstavnike v tujini. Zvezni kongres (Congreso de la Union) je dvodomen: predstavniški dom in senat. Predstavniški dom (Cámara de Diputados) ima 500 članov, voljeni so za tri leta. Senat (Cámara de Senadores) ima 128 članov, po 4 iz vsake države in okrožja, izvoljeni so za 6 let. Zvezne države imajo lastne ustave in parlament, vodijo jih guvernerji, ki so voljeni za 6 let, člani parlamenta imajo triletni mandat.
Največja mesta v Mehiki, vsa so Megacity, so Ciudad de Mexico, Guadalajara, Monterrey, Ecatepec, Puebla, Nezahualcóyotl, Ciudad Juarez, Tijuana, Leon in Zapopan. Večinoma se nahajajo v notranjosti, obalna območja so redko poseljena. Metropolitansko območje glavnega mesta ima 18 % celotnega prebivalstva Mehike. To je tudi gospodarsko središče, ki združuje okoli tretjino storitvenega in trgovinskega sektorja ter porabi dve tretjini sredstev zase. Dve tretjini proračuna za visokošolsko izobraževanje v Mehiki in tri četrtine proračuna za raziskave se vlagajo v glavnem mestu.[14]
Remove ads
Upravna delitev
Mehiška država (špansko Estado), uradno svobodna in suverena država (špansko Estado libre y soberano), je v skladu z mehiško ustavo sestavna federativna enota Mehike. Trenutno je 31 držav, vsaka s svojo ustavo, vlado, guvernerjem države in kongresom države. V hierarhiji mehiških upravnih delitev so države nadalje razdeljene na občine. Trenutno je v Mehiki 2462 občin.
Čeprav formalno ni država, so politične reforme omogočile, da ima Ciudad de México, glavno mesto Združenih mehiških držav, od 29. januarja 2016 status federativne entitete, ki je enakovreden statusu držav.
Trenutne mehiške vladne publikacije običajno navajajo 32 federativnih entitet (31 držav in Ciudad de México) in 2478 občin (vključno s 16 okrožji Ciudad de México). Nekatere vladne publikacije včasih navajajo tudi delitve tretje ali nižje ravni.
Ciudad de Mexico
Ciudad de Mexico je glavno mesto Združenih mehiških držav. Pred januarjem 2016 se je mesto uradno imenovalo Zvezno okrožje (špansko Distrito Federal).
Ciudad de Mexico se je 18. novembra 1824 odcepil od zvezne države Mehika, katere glavno mesto je bil, in postal glavno mesto federacije. Kot tak ni pripadal nobeni posamezni državi, temveč vsem državam in federaciji. Zato je predsednik Mehike, ki je zastopal federacijo, imenoval njenega vodjo vlade, prej imenovanega regenta (regente) ali vodjo oddelka (jefe del departamento). Vendar je zvezno okrožje leta 1997 dobilo več avtonomije in njegovi državljani so takrat prvič lahko izvolili svojega vodjo vlade.
Leta 2016 je mehiški kongres odobril ustavno reformo, s katero je odpravil zvezno okrožje in ustanovil Ciudad de Mexico kot popolnoma avtonomno entiteto, enakovredno z državami.[17][18] Vendar pa je za razliko od drugih držav Unije prejemala sredstva za izobraževanje in zdravstvo. Ko je bila podeljena popolna avtonomija, je Ciudad de Mexico sprejel svojo ustavo (prej je imel le organski zakon, Statut o avtonomiji), njegove občine pa so razširile svoja pooblastila lokalne samouprave.[19]
Remove ads
Podnebje
Zelo velike podnebne razlike so med puščavskim severom in tropskim jugom, med dobro namočenim vzhodom in suhimi tihoocenskimi obalami. Severno subtropsko puščavsko podnebje ima do 250 mm padavin, na jugu ob visokih temperaturah pasatni vetrovi prinašajo dež (deževna doba traja od junija do oktobra). Ob Mehiškem zalivu je do 2500 mm padavin, na nasprotni obali manj kot 250 mm. Podnebje se zelo spreminja tudi z nadmorsko višino. Poznani so višinski pasovi:
- tierra caliente (vroči pas) do 800 m nadmorske višine;
- tiera templada (zmerno topli svet) od 800 do 1800 m nadmorske višine;
- tiera fría (mrzli svet) od 1800 do 4000 m nadmorske višine;
- tiera helada (ledeni svet) nad 4000 m nadmorske višine.
Remove ads
Tla, rastlinstvo in živalstvo
Mehika se uvršča na četrto mesto na svetu po biotski raznovrstnosti in je ena od 17 držav z veliko biotsko raznovrstnostjo. Z več kot 200.000 vrstami je Mehika dom 10–12 % svetovne biotske raznovrstnosti. Mehika se uvršča na prvo mesto po biotski raznovrstnosti plazilcev s 707 znanimi vrstami, na drugo mesto po sesalcih s 438 vrstami, na četrto mesto po dvoživkah z 290 vrstami in na četrto mesto po rastlinstvu s 26.000 vrstami. Mehika velja tudi za drugo državo na svetu po ekosistemih in na četrto mesto po skupnem številu vrst. Mehiška zakonodaja varuje približno 2500 vrst.[20]
Leta 2002 je imela Mehika drugo najhitrejšo stopnjo krčenja gozdov na svetu, takoj za Brazilijo.[21] Povprečna ocena indeksa integritete gozdne krajine za leto 2019 je znašala 6,82/10, kar jo uvršča na 63. mesto na svetu od 172 držav. Po podatkih SGI se zlasti na podeželju Mehike pojavlja krčenje gozdov in erozija tal. V poročilu iz leta 2022 je bilo ugotovljeno, da so se zakoni o varstvu okolja v večjih mestih izboljšali, vendar na podeželju ostajajo neizvršeni ali neregulirani.[22]
V Mehiki se 170.000 kvadratnih kilometrov šteje za zacarovana naravna območja. Mednje spadajo 34 biosfernih rezervatov, 67 narodnih parkov, 4 naravni spomeniki, 26 območij zaščitene flore in favne, 4 območja za varstvo naravnih virov in 17 zatočišč (območij, bogatih z različnimi vrstami). Med mehiškimi avtohtonimi kulinaričnimi sestavinami so koruza, paradižnik, fižol, buče, čokolada, vanilija, avokado, guava, čajote, epazote, camote, jicama, nopal, bučke, tejocote, huitlacoche, sapote, mamey sapote in velika izbira čilijev, kot sta habanero in jalapeño. Tekila, destilirana alkoholna pijača iz gojenih agav, je pomembna industrija. Zaradi visoke biotske raznovrstnosti je Mehika pogosto tudi lokacija za biološka raziskovanja s strani mednarodnih raziskovalnih organizacij.[23]
Mehika ima najrodovitnejša tla na mlajših rečnih naplavinah ob Mehiškem zalivu in na vulkanskih tleh (andosoli) v južnih predelih Mehiškega višavja. Puščavska tla (jermosoli) prevladujejo na severu, na jugu pa prevladujejo lateritna izprana tla (feralsoli).
Remove ads
Prebivalstvo
.jpg)
Med današnjim mehiškim prebivalstvom je le 9 % ameriških domorodcev, vendar tudi mnogi mestici (skoraj 70 % jih je) ohranjajo stare običaje in ohranjajo kulturno dediščino svojih prednikov. V Mehiškem višavju živijo Nahuji, potomci Aztekov, na polotoku Jukatan so se še ohranili potomci Majev. Ohranila so se tudi manjša indijanska plemena: Seri v severozahodni državi Sonori, Tarahumari na planoti Sierra Madre Occidental, Vičoli na severu držav Jalisco in Nayarit, Taraski na jugozahodu Mehike, Čamuli v Chiapasu in še nekatera druga. Približno 2 % prebivalstva predstavljajo Španci.
Naraščanje prebivalstva
Mehika spada med latinsko ameriške države, v katerih je v štiridesetih letih izbruhnila tako imenovana »eksplozija prebivalstva«, saj se je zaradi boljših življenjskih razmer in večje zdravstvene oskrbe umrljivost močno pomanjšala. Medtem ko je leta 1940 živelo v Mehiki 19,7 milijona ljudi, jih je danes več kot 130,3 milijonov. Politika načrtovanja družine, ki jo je uvedla vlada, da bi omejila število rojstev, še ni prinesla želenih sadov in tako je delež mladih v prebivalstvu čedalje večji. Tako ostaja še vedno najresnejši problem države, kako zagotoviti hrano, stanovanje in obleko vsem prebivalcem.
Jeziki
Uradni jezik v Mehiki je španščina, čeprav to ni zapisano v zakonodaji. Skupaj s španskim je v Mehiki uradno priznanih še 62 avtohtonih jezikov.[24]
Mehiško Ministrstvo za kulturo deli govorjene jezike v enajst družin, 68 jezikovnih skupin in 364 narečij. Komisija za razvoj staroselcev je v letu 2005 izvedla raziskavo, kjer je ugotovila, da prevladujejo avtohtoni jeziki pri približno šestih milijonih državljanov.[25]
Glede na popis iz leta 2010 6,8 % prebivalstva govori avtohtone jezike, od tega 15 % ne govori špansko. 1,5 % populacije razume, vendar ne govori domačih jezikov. Med jezike z največjim številom govorcev spadajo nahuatlščina (približno 1,7 milijona), sledi jukatščina, ki jo dnevno uporablja skoraj 850.000 ljudi. Tzeltal in Tzotzil, dva druga majevska jezika, govori približno pol milijona ljudi, predvsem v južni zvezni državi Chiapas. Mikstekščina in zapoteščina, ki imata po približno 500.000 maternih govorcev, sta še dve pomembni jezikovni skupini. Še 16 avtohtonih jezikov ima več kot 100.000 govorcev, več kot v katerikoli drugi državi v Ameriki. Največji delež govorcev je v južni Mehiki v zveznih državah Oaxaca, Chiapas in Jukatan.[26]
Ker pri nekaterih avtohtonih ljudstvih le starejši ljudje obvladajo svoj jezik, je vodja Inštituta za avtohtone jezike - Javier López Sánchez - v letu 2013 napovedal akcijski program z namenom preprečiti izumrtje teh jezikov. Zlasti Awakatekisch, Ixil, dve skupini Otomi in zapoteščina so ogroženi. Zato se usposabljajo tolmači in prevajalci in ustvarjajo jezikovne atlase.
Tuji jeziki, ki so jih prinesli v Mehiko priseljenci, se ne štejejo kot nacionalni jeziki, a so priznani v uradnih statistikah. To so angleščina, francoščina in nemščina, tudi mandarinščina, arabščina in Kečua.
Religija
_-_exterior_and_plaza.jpg)
87% Mehičanov je katoličanov. Rimskokatoliška cerkev je sestavljena iz 18 nadškofij, vključno z nadškofijo v Ciudad de Mexico, 73 škofij in 3 krajevne prelature.
Protestantska manjšina ima 7,5 % vernikov. Anglikanska cerkev obsega šest škofij.
3,5% prebivalstva ne pripada nobeni veroizpovedi, 0,36% pa je drugih religij, vključno z islamom. Vera ima velik pomen, predvsem med podeželskim prebivalstvom in manj za prebivalce mest.
Ples in glasba
Mehičani se strastno predajajo glasbi in plesu. Glasba in ples sta del njihovega vsakdanjega življenja, veliko vlogo pa imata ob posebnih priložnostih. Najočitnejši in najmočnejši vpliv na glasbo ima španska tradicija, veliko pesmi pa izvira iz časa pred prihodom Špancev. Iz tistih časov so se ohranili mnogi plesi, deloma po zaslugi zgodnjih krščanskih misijonarjev, ki so spodbujali Indijance, da so jih izvajali v čast in slavo novega boga. Mehičani obožujejo javne prireditve in najrazličnejša praznovanja. Poleg številnih verskih praznikov, ki jih spremljajo velike procesije in glasba, je v večjem delu Mehike skoraj ob vsakem času mogoče poslušati skupine mariachi, ki jih sestavljajo violine, trobente in kitare, za južno Mehiko pa so značilni veseli zvoki marimbe.
Eden najstarejših plesov, ki se je ohranil vse do današnjih dni, je valador in je totonaškega izvora. Indijanec, ki igra na flavto in boben, pleše v krogu na majhni ploščadi, pritrjeni na vrh visokega stebra. Nato se »štirje wtfleteči Indijanci« spustijo z glavo navzdol po vrveh, ovitih okoli vrha tega stebra. Ta obred predstavlja vezi, ki povezujejo bogove, ki skrbijo za hrano, in rodovitno naravo, ki sprejema njihove darove. Približno do leta 1960 je bilo ta ples mogoče videti le ob posebnih slavnostih domačinov, danes pa jo kot turistično privlačnost izvajajo vsako leto. Čeprav je razvoj turizma povzročil na en način siromašenje kulture in domače obrti, je pa po drugi strani pripomogel k temu, da so se ohranile in celo oživele nekatere stare tehnike in tradicionalne oblike ter prireditve, ki bi drugače izumrle.
Remove ads
Gospodarstvo
Aprila 2025 je imela Mehika 15. največji nominalni BDP (1,693 bilijona USD), 13. največji po pariteti kupne moči (PKM) (3,396 bilijona USD) in BDP na prebivalca, prilagojen PKM, v višini 25.463 USD. Svetovna banka je leta 2023 poročala, da je bil bruto nacionalni dohodek države po tržnih menjalnih tečajih drugi najvišji v Latinski Ameriki za Brazilijo, in sicer 1.744.711,4 milijona USD.[27] Mehika se je uveljavila kot država z višjim srednjim dohodkom. Po upočasnitvi leta 2001 si je država opomogla in v letih 2004, 2005 in 2006 dosegla 4,2, 3,0 in 4,8-odstotno rast, čeprav velja, da je precej pod potencialno rastjo Mehike. Do leta 2050 bi Mehika lahko postala peto ali sedmo največje gospodarstvo na svetu.
Mehiško gospodarstvo je bilo močno deregulirano in privatizirano leta 1990. Prevlada zasebnih podjetij se še naprej povečuje in privatizacija železnic, pristanišč in letališč se bliža koncu, kot tudi nadaljnja privatizacija bank. Liberalizacija energetskega sektorja se nadaljuje. V telekomunikacijah in petrokemični industriji so še vedno v teku reforme. Industrija Maquiladora (sestavljalnice) je okrepila svoj položaj v mehiškem gospodarstvu in v glavnem prevladuje v tekstilni industriji.
Kmetijstvo pridela največ koruze, pšenice, soje, riža, fižola, volne, kave, sadja, paradižnika, govedine, perutnine, mlečnih izdelkov, izdelkov iz lesa.
Proizvodnja / produkcija: hrane in pijače (vino, tekila), tobak, kemikalije, železo in jeklo, nafta, gradbeni materiali, mineralne surovine, tekstil, oblačila, motorna vozila, potrošniške dobrine, turizem.
Izvoz: Blago iz naftnih derivatov, srebro, sadje, zelenjava, avokado, kava, volna, alkohol, tobak.
 | Ta članek je treba posodobiti, ker so nekateri podatki v njem zastareli. |
Izvoz v ZDA: 81 %, Kanada 5,9%, Japonska 1,1% (2004).
Uvoz : Metal - delovni stroji, tovarne (deli) za predelavo jekla, kmetijska mehanizacija, električna oprema, avtomobilski deli, stroji, letala in letalski deli.
Uvoz iz: ZDA 65,8%, Nemčija 3,8%, Kitajska 3,7 % (2004).
Mehika je članica WTO (World Trade Organization) ter OECD (Organisation for Economic Cooperation and Development). Je tudi podpisnica sporazumov o prosti trgovini z EU, Severno Ameriko, EFTA (European Free Trade Association), Mercosur zvezo, Japonsko in Izraelom. Podpisan ima tudi trgovinski sporazum z 21 državami iz Sao Paulo skupine GSTP (Global System of Trade Preferences among Developing Countries).
Viri: CIA World Factbook Arhivirano 2018-01-29 na Wayback Machine., Informacije zunanjega ministrstva Mehike
Remove ads
Promet
Železnice: skupaj ima Mehika 17.166 km železniških prog standardne širine 1,435 m, 22 km elektrificiranih (2008). Železnice upravljati privatni družbi Ferrocaril Mexicana in TFM (Transportacion Ferroviaria Mexicana).
Ceste: skupaj je 366.095 km cest vseh kategorij od tega moderniziranih 132.289 km (vključno 6.279 km hitrih cest) in makadamskih 233.806 km (2008). S podljevanjem koncesij, hitro gradijo mrežo avtocest. Skozi Mehiko poteka tudi Panameriška cesta
Vodne poti: 2.900 km (plovnih rek in obalnih kanalov večinoma povezanih s pristanišči na vzhodni obali) (2012)
Trgovska pristanišča: skupaj 52
- po vrsti: za razsuti tovor 5, za tovor 3, za kemične tankerje 11, za utekočinjeni plin 3, za potnike/tovor 10, za naftne tankerje 17, roll on / roll off 3
- v tuji lasti: 5 (1 Francija, Grčija 2, Južna Afrika 1, ZAE 1)
- registrirani v drugih državah: 12 (Antigva in Barbuda 1, Marshallovi otoki 2, Panama 5, Portugalska 1, Španija 1, Venezuela 1, neznano 1) (2010)
Pristanišča in terminali: Altamira, Coatzacoalcos, Lazaro Cardenas, Manzanillo, Salina Cruz, Veracruz. Naftni terminali: Cayo Arcas terminal, Dos Bocas terminal.
Letališča
Mehika ima državno mrežo modernih letališč. Sistem velja za varnega in zanesljivega. Vsako metropolitansko območje z več kot 500.000 prebivalci ima mednarodno letališče. V Mehiki je 1834 letališč, in je tretja po številu letališč na svetu.
Sedem največjih letališč v državi, ki opravijo 90% prometa je:
- Benito Juarez v Ciudad de Mexico
- Cancún
- Don Miguel Hidalgo in Costilla (Guadalajara)
- General Mariano Escobedo (Monterrey)
- General Abelardo L. Rodríguez (Tijuana)
- General Juan N. Álvarez (Acapulco)
- General Heriberto Jara (Veracruz)
- Licenciado Gustavo Díaz Ordaz (Puerto Vallarta)
Vsa letališča so v zasebni lasti z izjemo mednarodnega letališča v Ciudad de Mexico. To letališče je največje v Latinski Ameriki in odpravi okoli 26 milijonov potnikov na leto.
V Mehiki obstaja več kot 70 letalskih prevoznikov. Največja letalska družba je Aeromexico. Manjše letalske družbe so regionalne hčerinske družbe Aeroméxica - Volaris, InterJet, Aeromar, VivaAerobus, Magnicharters in Republicair.
Viri: CIA World Factbook Arhivirano 2018-01-29 na Wayback Machine.
Remove ads
Kultura
.jpg)
Mehiška kultura odraža dolgo in kompleksno zgodovino interakcij med različnimi ljudstvi prek migracij, osvajanj in trgovine. Tri stoletja španske vladavine so povzročila mešanje španske kulture s kulturo različnih avtohtonih skupin. Prizadevanja za asimilacijo avtohtonega prebivalstva v krščansko evropsko kulturo v kolonialni dobi so bila le delno uspešna, saj so se številni predkolumbovski običaji, tradicije in norme ohranili regionalno (zlasti na podeželju) ali pa so se sinkretizirali; nasprotno, mnogi španski naseljenci so se integrirali v lokalne skupnosti z akulturacijo ali mešanimi porokami. Vendar pa je visoka stopnja stratifikacije po razrednih, etničnih in rasnih linijah ohranjala različne subkulture.[28]
Porfirijsko obdobje (el Porfiriato) (1876–1911), ki je po štirih desetletjih državljanskih nemirov in vojne prineslo relativni mir, je bilo priča razvoju filozofije in umetnosti, pogosto z vladno podporo. Od takrat, kot se je še poudarilo med mehiško revolucijo, je vlada sprejela in promovirala ideologijo mestizo, da bi ustvarila enotno mehiško identiteto, za katero je značilno mešanje različnih ras in kultur.[29]
Glede na etnične skupine, ki so oblikovale mehiško ljudstvo, je José Vasconcelos v delu La Raza Cósmica ('Kozmična rasa') (1925) opredelil Mehiko in Latinsko Ameriko kot talilni lonec vseh ras (s čimer je razširil definicijo mestizo) ne le biološko, ampak tudi kulturno.[30] Drugi mehiški intelektualci so se spopadali z idejo Lo Mexicano, ki si prizadeva »odkriti nacionalni etos mehiške kulture«.[31] Nobelov nagrajenec Octavio Paz raziskuje pojem mehiškega nacionalnega značaja v Labirintu samote.
Umetnost
Slikarstvo je ena najstarejših umetnosti v Mehiki. Jamsko slikarstvo na mehiškem ozemlju je staro približno 7500 let in so ga našli v jamah polotoka Baja California.[32] Predkolumbovska mehiška umetnost je prisotna v stavbah in jamah, v azteških kodeksih, v keramiki, v oblačilih itd.; primeri tega so majevske stenske poslikave iz Bonampaka ali stenske poslikave, najdene v Teotihuacánu, Cacaxtli in Monte Albanu. Stensko slikarstvo s krščanskimi verskimi temami je doživelo pomemben razcvet v 16. stoletju, zgodnji kolonialni dobi, v novozgrajenih cerkvah in samostanih. Primere najdemo v Acolmanu, Actopanu, Huejotzingu, Tecamachalcu in Zinacantepecu.[33]
Kot večina umetnosti v zgodnji moderni dobi na Zahodu je bila tudi mehiška umetnost kolonialne dobe v 16. in 17. stoletju religiozna. Od konca 17. stoletja naprej, najbolj izrazito pa v 18. stoletju, s posvetnimi portreti in podobami rasnih tipov, se je pojavilo tako imenovano slikarstvo casta.[34] Pomembni slikarji poznega kolonialnega obdobja so bili Juan Correa, Cristóbal de Villalpando in Miguel Cabrera. V zgodnji Mehiki po osamosvojitvi je imelo slikarstvo 19. stoletja izrazit romantičen vpliv; krajine in portreti so bili največji izrazi tega obdobja. Hermenegildo Bustos je eden najbolj cenjenih slikarjev v zgodovinopisju mehiške umetnosti. Med drugimi slikarji so Santiago Rebull, Félix Parra, Eugenio Landesio in njegov znani učenec, krajinski umetnik José María Velasco.[35]
V 20. stoletju so umetniki, kot so Diego Rivera, David Alfaro Siqueiros in José Clemente Orozco, tako imenovani 'veliki trije' mehiškega muralizma, dosegli svetovno prepoznavnost. Mehiška vlada jih je naročila, naj na stene javnih stavb naslikajo obsežne zgodovinske freske, kar je pomagalo oblikovati ljudsko dojemanje mehiške revolucije in mehiške kulturne identitete. Fride Kahlo večinoma osebno portretiranje mnogi smatrajo za najpomembnejše zgodovinsko delo umetnice.[36]
V 21. stoletju je Ciudad de Mexico postal dom največje koncentracije umetniških muzejev na svetu. Institucije, kot je Museo Jumex, največja zbirka te vrste, ki jo je ustanovil zbiratelj Eugenio López Alonso in jo je podprla umetniška svetovalka Esthella Provas, so spremenile pojmovanje sodobne umetnosti v Latinski Ameriki.[37] Tudi Museo Tamayo Arte Contemporaneous, ki ga je ustanovil Rufino Tamayo, velja za izjemno institucijo in je tuje umetnike predstavil širši javnosti. Država je tudi središče mednarodnih umetniških galerij, vključno s Kurimanzutto in FF Projects, ter vodilnih umetnikov, kot so Gabriel Orozco, Bosco Sodi, Stefan Brüggemann in Mario García Torres.
Arhitektura
Arhitektura mezoameriških civilizacij se je slogovno razvijala od preprostega do kompleksnega. Teotihuacan, ki je bil leta 1987 uvrščen na seznam svetovne dediščine UNESCO, je eden najpomembnejših primerov starodavne piramidalne gradnje. Mesta Majev so sodobnim arhitektom v ospredju kot primeri integracije med velikimi urbanimi središči (z dovršeno kamnito gradnjo) in gosto džunglo, običajno s kompleksno mrežo cest. Predkolumbovska Mezoamerika je bila priča tudi izrazitim arhitekturnim vplivom Olmekov, Puucev in asiameriških ljudstev.
S prihodom Špancev so bile uvedene arhitekturne teorije grško-latinskega reda z arabskimi vplivi. V prvih nekaj desetletjih španske prisotnosti na celini je visoka raven krščanske misijonarske dejavnosti, zlasti beraških redov, kot so dominikanci ali frančiškani, pomenila gradnjo številnih samostanov, pogosto z romanskimi, gotskimi ali mudéjarskimi elementi. Interakcija med Španci in domorodci je privedla do umetniških slogov, kot je tequitqui, iz izraza v jeziku Nahuatl za delavca ali graditelja.
Leta pozneje sta v velikih stolnicah in civilnih stavbah prevladovala baročni in manieristični slog. Na podeželju so gradili haciende ali veleposestja z mozarabskimi tendencami. V 19. stoletju se je pojavilo neoklasicistično gibanje, ko je država pridobila neodvisnost in si prizadevala za vzpostavitev republike. Znan primer je Hospicio Cabañas, kompleks sirotišnice in bolnišnice, dokončan leta 1829. Art nouveau in art déco sta bila sloga, ki sta bila uvedena v zasnovo Palacio de Bellas Artes, da bi z grško-rimskimi in predkolumbovskimi simboli označila identiteto mehiškega naroda.[38]
Ko se je v 20. stoletju razvil nov občutek nacionalizma, je okrepljena centralna vlada izdala formalne politike, ki so skušale z arhitekturo prikazati modernost Mehike in njeno diferenciacijo od drugih narodov. Razvoj mehiške modernistične arhitekture se je še posebej pokazal sredi 1950-ih v gradnji Ciudad Universitaria v Ciudad de Mexicu, glavnega kampusa Nacionalne avtonomne univerze v Mehiki. Stavbe, ki so jih zasnovali najprestižnejši arhitekti tistega časa, vključno z Mariom Panijem, Eugeniom Peschardom in Enriquejem del Moralom, krasijo pa jih freske umetnikov Diega Rivere, Davida Alfara Siqueirosa in Joséja Cháveza Morada. Od takrat je bila prepoznana kot Unescova svetovna dediščina.[39]
Juan O'Gorman je bil eden prvih okoljskih arhitektov v sodobni Mehiki, ki je razvil "organsko" teorijo in poskušal stavbe vključiti v krajino z enakimi pristopi Franka Lloyda Wrighta.[348] V iskanju nove arhitekture, ki ne spominja na sloge preteklosti, je dosegla skupno manifestacijo s freskami in krajinsko arhitekturo. Luis Barragán je združil obliko prostora z oblikami podeželske ljudske arhitekture Mehike in sredozemskih držav (Španija-Maroko), pri čemer je vključil barvo, ki obravnava svetlobo in senco v različnih tonih in odpira pogled na mednarodni minimalizem. Leta 1980 je prejel Pritzkerjevo nagrado, najvišje priznanje v arhitekturi.[40]
Literatura
Mehiška literatura ima svoje predhodnike v literaturi avtohtonih naselij Mezoamerike. Poezija je imela v predkolumbovski Mehiki bogato kulturno tradicijo, razdeljeno na dve široki kategoriji – posvetno in versko. Azteška poezija se je pela, skandirala ali govorila, pogosto ob spremljavi bobna ali harfe. Medtem ko je bil Tenochtitlan politično središče, je bil Texcoco kulturno središče; texcoški jezik je veljal za najbolj melodično in prefinjeno mesto. Najbolj znan predkolumbovski pesnik je Nezahualcoyotl.[41]
Obstajajo zgodovinske kronike o osvojitvi Azteškega imperija s strani udeležencev in kasneje zgodovinarjev. Delo Bernala Díaza del Castilla z naslovom Resnična zgodovina osvojitve Nove Španije je še danes zelo berljivo. Španski pesnik Bernardo de Balbuena je v delu Grandeza mexicana ('Mehiška veličina') (1604) opeval vrline Mehike. Baročna književnost je cvetela v 17. stoletju; najpomembnejša pisatelja tega obdobja sta bila Juan Ruiz de Alarcón in Juana Inés de la Cruz. Sor Juana je bila v svojem času znana, imenovana je bila Deset muz.[42]
Liberalec 19. stoletja nahujskega porekla Ignacio Manuel Altamirano je pomemben pisatelj tega obdobja, skupaj z Vicentejem Rivo Palaciom, vnukom mehiškega junaka za neodvisnost Vicenteja Guerrera, ki je napisal vrsto zgodovinskih romanov in poezije. Roman Joséja Joaquína Fernándeza de Lizardija iz poznega kolonialnega obdobja, Skurava papiga (El Periquillo Sarniento), naj bi bil prvi latinskoameriški roman. V moderni dobi je omembe vreden roman o mehiški revoluciji Mariana Azuele (Los de abajo, v angleščini preveden kot The Underdogs). Pesnik in Nobelov nagrajenec Octavio Paz, romanopisec Carlos Fuentes, Alfonso Reyes, Renato Leduc, esejist Carlos Monsiváis, novinarka in javna intelektualka Elena Poniatowska ter Juan Rulfo (Pedro Páramo), Martín Luis Guzmán, Nellie Campobello, (Cartucho).
Remove ads
Naravne in kulturne znamenitosti
Ciudad de Mexico
Okoli leta 1325 so Azteki zgradili na otoku v jezeru Texcoco mesto Tenochtitlán, ki je postalo prestolnica azteškega imperija. Potem, ko so ga leta 1521 zavzeli in porušili španski osvajalci, je njihov vodja, Hernando Cortés, dal zgraditi na istem kraju špansko mesto. Mesto se je večalo in Španci so izsušili velik del jezera, da bi preprečili velike poplave med sušnimi obdobji. Nevarnost poplav pa so odpravili šele leta 1910, ko so zgradili velik odvodni prekop Gran Canal de Desagüe, po katerem so speljali odvečno vodo v reko Tula. Tako so dobili nov prostor za gradnjo, čeprav se je zlasti leta 1985 pokazalo, da so visoke stavbe, zgrajene na neutrjenem dnu nekdanjega jezera, občutljive za potrese.
Zaradi mehkih tal se Mexico (na dolgo Ciudad de México) močno ugreza. Tako kot vsa ostala ameriška velemesta (New York, Los Angeles, Čikago, Sao Paulo, Buenos Aires, Lima, Bogotá, Caracas, Rio de Janeiro, Havana in tako naprej,...), spada mehiško glavno mesto med mesta z največ kriminala na svetu.
Zaradi velikosti glavnega mesta sodi tudi njeno letališče med največja letališča na svetu. Je glavno kulturno, gospodarsko, industrijsko in politično središče države in je hkrati največja metropola na svetu. Leta 1988 je živelo v njem 18 milijonov ljudi, danes pa jih v tem istem mestu živi okoli 30 milijonov.
V Ciudad de Mexicu so naslednje znamenitosti:
- Trg Zócalo (Plaza de la Constitución) z izkopaninami azteškega Templo Mayor,
- Metropolitanska stolnica (1563-1681),
- Palacio National s freskami (murali) Diega Rivere,
- Casa de los Azulejos (1596),
- cerkev svetega Frančiška Asiškega (18. stoletje),
- Torre Latinoamericana, nebotičnik,
- park Chapultepec z gradom, danes Narodni zgodovinski muzej
- Narodni antropološki muzej in drugi muzeji,
- Bazilika Nuestra Señora de Guadalupe, zavetnica Mehike in romarski kraj
- središče mesta in jezero Xochimilco ter hiša arhitekta Luisa Barragana so del Unescove svetovne dediščine.
Teotihuacán
Teotihuacán je arheološki park z zgradbami in trgi kultur iz obdobja 4. stoletja pred našim štetjem do 6. stoletja našega štetja. Leži SV od Ciudad de Mexico v njegovi neposredni bližini. Mesto je bilo ogromno, merilo je 20 km², na višku moči je tukaj živelo 200.000 ljudi. Danes so vidni ostanki piramide Sonca (stranica meri 222 m, višina je 45 m), piramide Lune, Quetzalcóatlovo svetišče in druga, ki se nahajajo vzdolž 2 km dolgega trga oziroma ulice imenovane Calle de los Muertos. Je del Unescove svetovne dediščine.
Puebla
Puebla de Zaragoza, tudi Puebla de Zaragoza, je glavno mesto istoimenske mehiške zvezne države. Leži južno od glavnega mesta Mehike, na nadmorski višini 2160 m. Lepo je ohranjeno staro mestno jedro s stavbami iz kolonialnega obdobja (so del Unescove svetovne dediščine). Znamenita je katedrala (1575 - 1649), dominikanska cerkev Santo Domingo (1596 - 1659), Casa del Alfeñique, danes pokrajinski muzej (15. st.), samostan Santa Monika, danes Muzej cerkvene umetnosti in samostan Santa Rosa v katerem je danes Muzej obrti.
Oaxaca
Oaxaca, tudi Oaxaca de Juárez, je glavno mesto istoimenske mehiške zvezne države. Nahaja se v regiji Siera Madre del Sur. Lepo je ohranjeno staro mestno jedro s stavbami iz kolonialnega obdobja, ki je tudi del Unescove svetovne dediščine. Pomembna je dominikanska cerkev Santo Domingo (16.-17.st.), baročna cerkev Nuestra Señora de la Soledad (1682-90) in Pokrajinski muzej. V bližini se nahaja arheološki park Mitla z zapoteškimi in misteškimi stavbami iz 10. - 15. stoletja.
Monte Alban
Arheološki park z izkopaninami Zapotekov se nahaja na vzpetini nad mestom Oaxaca. Vrhunec je mesto doživelo v letih med 300 in 900, opuščeno je bilo v 10. stoletju. Okoli Gran Plaza, 300 m dolge ploščadi, so nanizane kamnite zgradbe, svetišča, velika kvadratna piramida in druge. Je del Unescove svetovne dediščine.
Calakmul
V notranjosti polotoka Jukatan v deževnem gozdu ležijo ostanki veličastnega majevskega mesta Calakmul. Mesto je bilo poseljeno od leta 1000 pr.n.št. in je svoj višek doseglo med letma 600 in 900 našega štetja. Tukaj se nahajajo ruševine palač, trgi, piramide, okrašeni stebri in grobnice. Calakmul je del Unescove svetovne dediščine.
Campeche
Campeche je pristaniško mesto ob Mehiškem zalivu na polotoku Jukatan. Ustanovljeno je bilo leta 1540, v 17. - 18. pa obzidano zaradi nenehnih piratskih napadov. Staro mestno jedro ima baročno zasnovo in številne kolonialne stavbe. Je del Unescove svetovne dediščine.
Chichén Itzá
Arheološki park Chichen Itza z ostanki majevskih zgradb je med najbolj restavriranimi. Mesto je bilo ustanovljeno v 6. stoletju, svoj višek je doživelo v letih med 900 in 1200, v 15. stoletju pa je bilo opuščeno. Znamenite so zgradbe: Kukulcánovo svetišče (El Castillo) ali Svetišče pernate kače, Svetišče jaguarjev, Svetišče vojščakov z dvoriščem tisočerih stebrov, Astronomski observatorij (El Caracol), nogometno igrišče. V parku je tudi kraška udornica Cenote de los Sacrificions v kateri je Sveto jezero, ki so ga uporabljali Maji pri svojih žrtvenih obredih. Mesto je del Unescove svetovne dediščine.
Palenque
Izkopanine majevskega mesta Palenque ležijo v tropskem gozdu na obrobju Chiapaškega višavja. Mesto je svoj vrhunec doživelo v letih 600 - 900, nakar je bilo opuščeno. Svetišče v obliki piramide je Svetišče napisov z grbom kralja Pakala, sosednje zgradbe pa so še: skupina El Palacio, Svetišče sonca in druge. V neposredni bližini je tudi muzej z razstavljenimi najdbami. Je del Unescove svetovne dediščine.
Agua Azul Azul
Na azurno modri kraški reki Tulijá v bližini Palequeja, ležijo znameniti lehnjakovi slapovi.
Uxmal
V nizkem gričevju Puuc na polotoku Jukatan je arheološki park Uxmal z majevskimi ostanki. Mesto je bilo na višku moči med letoma 800 do 1000. Vidna je Velika piramida, Guvernerjeva palača in Hiša želv ter dvorišče obdano s štirimi podolgovatimi stavbami - Quadrangulo de las Monjas. Tu je še Čarovnikova piramida visoka 38 m. Je del Unescove svetovne dediščine.
San Luís Potosí
Je glavno mesto istoimenske mehiške zvezne države in leži v srednjem delu Mehiškega višavja. Je pomembno rudarsko mesto (srebro) že od španske kolonizacije dalje. Znamenito je staro mestno jedro z baročno katedralo (1670 - 1730), vladno palačo, karmeličansko cerkvijo in verkvijo Svetega Frančiška (1680).
Remove ads
Mesta Unescove svetovne dediščine[43]
- Zgodovinski center Ciudad de Mexico in Xochimilco
- Zgodovinsko središče Oaxaca de Juárez in arheološkega najdišča Monte Albán
- Staro mestno jedro Pueble
- Ruševine in narodni park Palenque
- Predkolumbovsko mesto Teotihuacán
- Biosferni rezervat Sian Ka'an
- Staro mestno jedro Guanajuata in rudniki
- Ruševine mesta Chichén Itza
- Staro mestno jedro Morelie
- Ruševine predkolumbovskega mesta El Tajin
- Zgodovinsko mestno jedro Zacatecas
- Skalne poslikave v Sierra de San Francisco
- Zavarovano območje za kite El Vizcaíno
- Samostani iz 16. stoletja na pobočjih Popocatépetla
- Spomeniki v Querétaru
- Predkolumbovsko mesto Uxmal
- Zavetišče Hospicio Cabañas v Guadalajari
- Arheološka cona Paquimé, Casas Grandes
- Območje zgodovinskih spomenikov ob reki Tlacotalpan
- Arheološko najdišče Xochicalco
- Mesto Campeche in njegova trdnjava
- Majevsko mesto Calakmul in tropski deževni gozdovi v Campecheju
- Frančiškanski misijoni v gorovju Sierra Gorda v Querétaru
- Hiša in studio Luisa Barragána
- Otoki in zaščiteno območje Kalifornijskega zaliva
- Agavina pokrajina in starodavni industrijski objekti tekile
- Mestni kampus Centralne univerze nacionalne avtonomne univerze v Mehiki (UNAM)
- Biosferni rezervat metuljev monarhov
- Zaščiteno mesto San Miguel de Allende in svetišče Jezusa Nazarečana iz Atotonilca
- Zgodovinska pot Camino Real de Tierra Adentro
- Prazgodovinski jami Yagul in Mitla v osrednji dolini Oaxaca
- Biosferni rezervat El Pinacate in Gran Desierto de Altar
- Hidravlični sistem akvadukta Padre Tembleque
- Arhipelag Revillagigedo
- Dolina Tehuacán-Cuicatlán: prvotni habitat Mezoamerike
- Pot Wixárika skozi sveta mesta do Wirikute (Tatehuarí Huajuyé)
Opombe
- špansko México or Méjico, pronunciation: [ˈme.xi.ko] ; Classical Nahuatl: Mēxihco; jukatanskomajevsko Meejikoo
- Usually, in Spanish language, the name of the country is spelled México; however, in Peninsular (European) Spanish, the variant Méjico is used alongside the usual version. According to the Diccionario panhispánico de dudas by the Royal Spanish Academy and Association of Academies of the Spanish Language, the version with J is also correct; however, the spelling with X is recommended, as it is the one used in Mexico.[5]
- špansko Estados Unidos Mexicanos ([esˈtaðos uˈniðos mexiˈkanos] ); Classical Nahuatl: Mēxihcatl Tlacetilīlli Tlahtohcāyōtl, dob. »Mexican United States«
Sklici
Glej tudi
Zunanje povezave
Wikiwand - on
Seamless Wikipedia browsing. On steroids.
Remove ads