Srbohrvaščina

Srbohrvaščina (srpskohrvatski ali hrvatskosrpski) je bil uradni jezik v nekdanji SFRJ poleg slovenščine in makedonščine.

Srbohrvaščina
srpskohrvatski, hrvatskosrpski српскохрватски, хрватскосрпски
Materni jezik	Srbija, Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Črna gora in Kosovo[a]
Etničnost	Srbi, Hrvati, Bošnjaki, Črnogorci
Št. maternih govorcev	18,8 (2007)[1]
Jezikovna družina	indoevropski baltsko-slovanski slovanski južnoslovanski zahodni južnoslovanski srbohrvaščina
Standardne oblike	srbščina hrvaščina bosanščina črnogorščina (v zametku)
Narečja	Dialekti srbohrvaščine: štokavščina (standard) čakavščina kajkavščina torlaščina (sporno)
Pisava	latinica (gajica) cirilica (srbska abeceda) jugoslovanska Braillova pisava
Uradni status
Uradni jezik	Srbija (kot srbščina)  Hrvaška (kot hrvaščina)  Bosna in Hercegovina (kot bosanščina, hrvaščina, srbščina)  Črna gora (kot črnogorščina)  Kosovo[a] (kot srbščina)[2]
Priznani manjšinski jezik	Avstrija (gradiščanščina)  Madžarska (v okrožju Baranya)  Italija (moliščina)  Romunija (v Carașova, Lupac)  Slovaška[3]  Češka[4]  Severna Makedonija[5]
Regulator	Inštitut za hrvaški jezik in jezikoslovje (hrvaško) Odbor za standardizaciju srpskog jezika (srbsko)
Jezikovne oznake
ISO 639-1	sh (neveljavno)
ISO 639-2	scr, scc (neveljavno)
ISO 639-3	hbs – vključene oznake Posamezne oznake: srp – srbščina hrv – hrvaščina bos – bosanščina svm – moliščina
Glottolog	moli1249
Linguasphere	53-AAA-g
Področja kjer se govori večinsko srbohrvaško (2005).
Ta članek vsebuje zapis glasov v črkovni obliki po IPA. Brez ustrezne podpore za interpretacijo, lahko vidite vprašaje, okvirje ali druge simbole namesto Unicode znakov.

Etičnopolitične različice srbohrvaščine oziroma sestava srbohrvaščine (2006)

Izraz srbohrvaški jezik se je v obdobju jugoslovanske države uporabljal kot krovni termin za osrednji južnoslovanski jezikovni sistem, vključujoč naroda Hrvatov in Srbov, kasneje pa tudi Bošnjakov in Črnogorcev. Po razpadu jugoslovanske države se hrvaščina, srbščina, bosanščina in črnogorščina opredeljujejo kot samostojni jeziki. Jezikoslovci dokazujejo, da je srbohrvaški jezik tudi po razpadu SFRJ en jezik, definiran kot policentrični standardni jezik, podobno kot npr. nemščina, angleščina in francoščina: govori se v nekaj državah in ima zato več središč; vsako središče ima svojo nacionalno varianto z lastnimi kodificiranimi razločevalnimi normami.^[6][7][8][9] Do leta 1990 je bil srbohrvaški jezik netipični policentrični jezik, ker se je uporabljal znotraj ene države,^[10] po razpadu SFRJ pa je postal tipični policentrični jezik, saj se uporablja v nekaj državah.^[11]

hrvaščina	bosanščina	srbščina
U pogledu ispušnih plinova i zagađivanja zraka u Jeruzalemu, bilo bi potrebno poduzeti mjere sigurnosti!	U pogledu ispušnih gasova i zagađivanja vazduha u Jerusalemu, bilo bi potrebno preduzeti mjere bezbjednosti!	U pogledu izduvnih gasova i zagađivanja vazduha u Jerusalimu, bilo bi potrebno preduzeti mere bezbednosti!

Opombe

1. Kosovo je predmet ozemeljskega spora med Republiko Srbijo in Republiko Kosovo. Po neuspešnih pogajanjih o ustavnem statusu Kosova pod pokroviteljstvom Združenih narodov je 17. februarja 2008 prehodna kosovska vlada enostransko razglasila neodvisnost od Srbije, vendar Srbija še vedno šteje Kosovo kot lastno avtonomno pokrajino. Kosovo mednarodno priznava 97 od 193 članic Združenih narodov.