Srbohrvaščina

Srbohrvaščina (srpskohrvatski ali hrvatskosrpski) je bil uradni jezik v nekdanji SFRJ poleg slovenščine in makedonščine.

Srbohrvaščina
srpskohrvatski, hrvatskosrpski српскохрватски, хрватскосрпски
Materni jezik	Srbija, Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Črna gora in Kosovo[a]
Etničnost	Srbi, Hrvati, Bošnjaki, Črnogorci
Št. maternih govorcev	18,8 (2007)[1]
Jezikovna družina	indoevropski baltsko-slovanski slovanski južnoslovanski zahodni južnoslovanski srbohrvaščina
Standardne oblike	srbščina hrvaščina bosanščina črnogorščina (v zametku)
Narečja	Dialekti srbohrvaščine: štokavščina (standard) čakavščina kajkavščina torlaščina (sporno)
Pisava	latinica (gajica) cirilica (srbska abeceda) jugoslovanska Braillova pisava
Uradni status
Uradni jezik	Srbija (kot srbščina)  Hrvaška (kot hrvaščina)  Bosna in Hercegovina (kot bosanščina, hrvaščina, srbščina)  Črna gora (kot črnogorščina)  Kosovo[a] (kot srbščina)[2]
Priznani manjšinski jezik	Avstrija (gradiščanščina)  Madžarska (v okrožju Baranya)  Italija (moliščina)  Romunija (v Carașova, Lupac)  Slovaška[3]  Češka[4]  Severna Makedonija[5]
Regulator	Inštitut za hrvaški jezik in jezikoslovje (hrvaško) Odbor za standardizaciju srpskog jezika (srbsko)
Jezikovne oznake
ISO 639-1	sh (neveljavno)
ISO 639-2	scr, scc (neveljavno)
ISO 639-3	hbs – vključene oznake Posamezne oznake: srp – srbščina hrv – hrvaščina bos – bosanščina svm – moliščina
Glottolog	moli1249
Linguasphere	53-AAA-g
Področja kjer se govori večinsko srbohrvaško (2005).
Ta članek vsebuje zapis glasov v črkovni obliki po IPA. Brez ustrezne podpore za interpretacijo, lahko vidite vprašaje, okvirje ali druge simbole namesto Unicode znakov.

Etičnopolitične različice srbohrvaščine oziroma sestava srbohrvaščine (2006)

Izraz srbohrvaški jezik se je v obdobju jugoslovanske države uporabljal kot krovni termin za osrednji južnoslovanski jezikovni sistem, vključujoč naroda Hrvatov in Srbov, kasneje pa tudi Bošnjakov in Črnogorcev. Po razpadu jugoslovanske države se hrvaščina, srbščina, bosanščina in črnogorščina opredeljujejo kot samostojni jeziki. Jezikoslovci dokazujejo, da je srbohrvaški jezik tudi po razpadu SFRJ en jezik, definiran kot policentrični standardni jezik, podobno kot npr. nemščina, angleščina in francoščina: govori se v nekaj državah in ima zato več središč; vsako središče ima svojo nacionalno varianto z lastnimi kodificiranimi razločevalnimi normami.^[6][7][8][9] Do leta 1990 je bil srbohrvaški jezik netipični policentrični jezik, ker se je uporabljal znotraj ene države,^[10] po razpadu SFRJ pa je postal tipični policentrični jezik, saj se uporablja v nekaj državah.^[11]

hrvaščina	bosanščina	srbščina
U pogledu ispušnih plinova i zagađivanja zraka u Jeruzalemu, bilo bi potrebno poduzeti mjere sigurnosti!	U pogledu ispušnih gasova i zagađivanja vazduha u Jerusalemu, bilo bi potrebno preduzeti mjere bezbjednosti!	U pogledu izduvnih gasova i zagađivanja vazduha u Jerusalimu, bilo bi potrebno preduzeti mere bezbednosti!

Opombe

1. Kosovo je predmet ozemeljskega spora med Republiko Srbijo in Republiko Kosovo. Po neuspešnih pogajanjih o ustavnem statusu Kosova pod pokroviteljstvom Združenih narodov je 17. februarja 2008 prehodna kosovska vlada enostransko razglasila neodvisnost od Srbije, vendar Srbija še vedno šteje Kosovo kot lastno avtonomno pokrajino. Kosovo mednarodno priznava 97 od 193 članic Združenih narodov.

Sklici

1. Nationalencyklopedin "Världens 100 största språk 2007" The World's 100 Largest Languages in 2007
2. »Constitution of the Republic of Kosovo« (PDF). str. 2. Pridobljeno 17. avgusta 2012.
3. »B92.net«. B92.net. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. novembra 2013. Pridobljeno 1. septembra 2013.
4. »Minority Rights Group International : Czech Republic : Czech Republic Overview«. Minorityrights.org. Pridobljeno 24. oktobra 2012.
5. »Minority Rights Group International : Macedonia : Macedonia Overview«. Minorityrights.org. Pridobljeno 24. oktobra 2012.
6. Kordić, Snježana (2003). »Glotonim srbohrvaški jezik glede na srbski, hrvaški, bosanski, črnogorski« (PDF). Slavistična revija. Zv. 51, št. 3. Ljubljana. str. 362. ISSN 0350-6894. SSRN 3433071. (COBISS).
7. Bunčić, Daniel (2008). »Die (Re-)Nationalisierung der serbokroatischen Standards«. V Kempgen, Sebastian (ur.). Deutsche Beiträge zum 14. Internationalen Slavistenkongress, Ohrid, 2008. Welt der Slaven (v nemščini). München: Otto Sagner. str. 93. OCLC 238795822.
8. Kafadar, Enisa (2009). »Bosnisch, Kroatisch, Serbisch – Wie spricht man eigentlich in Bosnien-Herzegowina?«. V Henn-Memmesheimer, Beate; Franz, Joachim (ur.). Die Ordnung des Standard und die Differenzierung der Diskurse; Teil 1 (v nemščini). Frankfurt am Main: Peter Lang. str. 103. OCLC 699514676. Pridobljeno 2. avgusta 2012.
9. Gröschel, Bernhard (2009). Das Serbokroatische zwischen Linguistik und Politik: mit einer Bibliographie zum postjugoslavischen Sprachenstreit. Studies in Slavic Linguistics, Bd. 34 (v nemščini). München: Lincom Europa. str. 127. ISBN 978-3-929075-79-3. OCLC 428012015. (COBISS).
10. Ammon, Ulrich (1995). Die deutsche Sprache in Deutschland, Österreich und der Schweiz: das Problem der nationalen Varietäten (v nemščini). Berlin & New York: Walter de Gruyter. str. 46. OCLC 33981055.
11. Kordić, Snježana (2010). Jezik i nacionalizam (PDF). Rotulus Universitas (v srbohrvaščini). Zagreb: Durieux. str. 78. doi:10.2139/ssrn.3467646. ISBN 978-953-188-311-5. LCCN 2011520778. OCLC 729837512. OL 15270636W. UPC 9789531883115. (COBISS). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 21. decembra 2012. Pridobljeno 6. maja 2013.

Zunanje povezave